Tiskane izdaje
»Manj je več«, je letošnji slogan Festivala Maribor, vendar po besedah direktorice Brigite Pavlič to ne predstavlja programskih izhodišč, ki bi temeljila na glasbenem minimalizmu, temveč je predvsem odraz negotovega finančnega položaja, v katerem se je znašel festival.
Letos so z veliko težavo pripravili program, ki ima za polovico manjši proračun kot lani, zato pa so se morali sprijazniti z vrsto kompromisov. Kakovost sicer ostaja na visoki ravni, vendar programskih izhodišč ni več pripravil umetniški direktor Richard Tognetti – ta sicer ostaja na tej funkciji, vendar si je letos vzel »sobotno leto« –, temveč so nastala na podlagi dogovorov s štirimi koproducenti. Predvsem z berlinsko Komično opero, katere orkester je letos rezidenčni orkester festivala, koncept pa je v marsičem podoben principom iz prejšnjih let, torej preplet baročne, klasične, jazzovske in etno glasbe, ki je Festivalu Maribor v preteklih letih prinesel sloves inovativnega projekta in odlične domače ter mednarodne ocene kritikov.
Tudi letos ostaja festival v tem pogledu edinstven, saj sta še vedno v ospredju žanrska raznolikost in »laboratorijski« način dela, torej vaje glasbenikov na mestu samem, v smislu glasbenih delavnic, ki rezultirajo v koncertnem nastopu, kar je eden od čarov projekta, ki v primerjavi z večino drugih festivalov ne pristaja na uvoz produkcije. »Zgolj z vabili na enodnevno gostovanje ne naredimo veliko, saj Slovenija za večino velikih orkestrov ni posebna referenčna točka, zato njihovi nastopi neredko niso optimalni. Zanima nas rezidenčna ustvarjalnost, ki vedno prinese nov presežek,« je povedala Pavličeva. Predprodukcija je prav tako ali še bolj pomembna od produkcije, saj obsega drugačno participacijo glasbenikov, ki na koncertih predstavijo svoje rezultate v različnih zasedbah.
Kdo bo preživel?
Glasbenikom berlinske Komične opere, ki je v zadnjem desetletju znana po inovativnem in neortodoksnem programskem in izvedbenem pristopu, so se pridružili številni domači, poleg tega se festival ni odpovedal niti tradiciji naročanja skladb, in sicer predvsem pri slovenskih avtorjih.
Letos sta to Samo Šalamon, ki ga je revija Guitar Player Magazine ocenila kot enega iz deseterice »najbolj vročih« kitaristov na svetu, ter skladatelj Robert Kamplet, ki je za festival napisal koncert za klavir in orkester, solist na klavirju pa bo njegov sin Nejc. Sicer pa programska shema obsega različne zvrsti, od komorne in baročne do klasične vzhodnjaške glasbe, etna in jazza, ena od zvezd letošnjega festivala bo tudi mladi črnogorski kitarist Miloš Karadaglić, ki ga kritiki glede na izjemno tehniko in talent postavljajo ob bok glasbenikom, kot so Andrés Segovia, Julian Bream in John Williams.
Pavličeva je prepričana, da Maribor izpolnjuje vse pogoje, da ostane ena pomembnejših evropskih festivalskih destinacij, četudi nima tradicije Bayreutha, sijaja Salzburga, slikovitosti Avignona ali očarljivosti Montreuxa. Glasbeniki, ki prihajajo v Maribor, so navdušeni nad tukajšnjim konceptom dela, ki je drugačen kot na večini festivalov, prav tako jim atmosfera omogoča drugačno koncentracijo in kreativno energijo od slavnih festivalskih mest. Čeprav festival še poteka, je program za prihodnje leto že v pripravi, spet bo v igri Richard Tognetti, kot rezidenčni orkester pa si želijo The Academy of Ancient Music (AAM) iz angleškega Cambridgea, ki sodi med najboljše orkestre na svetu.
Gre za uvodne pogovore, saj je treba program načrtovati vsaj leto vnaprej, prav lahko pa se zgodi, da je to zadnja izdaja festivala, ki ima sicer že polstoletno tradicijo. »Če se ne bodo uredila osnovna vprašanja financiranja in organiziranosti, bomo prisiljeni končati to zgodbo,« je prepričana Pavličeva. Takšnih finančnih improvizacij in negotovosti si ne morejo več privoščiti, prav tako je nujno nadaljevati specifično programsko shemo, kot so jo zastavili v zadnjih letih, saj so se prav s tem prebili na evropsko sceno. »Zavedamo se, da so časi težki in v naslednjih letih se bodo obdržali le nekateri, upam lahko, da bodo to najboljši v umetniškem smislu in ne tisti, ki so najbolj vešči lobiranja,« je poudarila Pavličeva.
Da so zadeve napete in rivalstvo veliko, priča že konflikt s Slovensko filharmonijo, saj so glasbenikom, ki delujejo v tem orkestru in so v preteklosti redno sodelovali na Festivalu Maribor, omogočili nadaljnje sodelovanje z uveljavitvijo konkurenčne klavzule, kar se zdi Pavličevi povsem nesmiselno. »Večina orkestrov si prizadeva za čim večje možnosti izpopolnjevanja njihovih glasbenikov v okviru različnih projektov, pri nas pa se ljubosumno čuva svoje pozicije.«
Podobno nagajanje je bil umik društva Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije s položaja pravne osebe festivala, zaradi česar so med drugim izgubili sicer majhen, vendar ne nepomemben delež neposrednega financiranja ministrstva za kulturo. Nič nenavadnega, če se le spomnimo na oceno glasbenega kritika, ki je lani zapisal, da se Slovenska filharmonija in Simfonični orkester RTV Slovenija ne moreta primerjati z ad hoc sestavljenim orkestrom Festivala Maribor.
Poslušali smo ...
Uvodni koncert Berlinska romanca je s komornim orkestrom ali ansamblom Komične opere pokazal vse prvine vrhunskega muziciranja, zlasti v homogenih godalih: v Mendelssohnovi Simfoniji za godala št. 10 v h-molu in še bolj v doživetem mladostnem skladateljevem Violinskem koncertu št. 1 v d-molu s solistom, violinistom in koncertnim mojstrom ali voditeljem orkestra Gabrielom Adorjánom. Sibeliusova Romanca v C-duru, še bolj pa Žalostni valček, sta pokazala vso žlahtnost in plemenitost skladateljevega občutenja sveta; žalost sploh ni žalostna, ker je valček tako sijajen v svoji fakturi, izpeljavi, melodiji in angažmaju, v katerega se glasbeniki »potopijo«. Največji izziv večera so bile tri skladbe Franza Schrekerja, dunajskega profesorja Marija Kogoja. Valse lente za mali orkester, Intermezzo in Scherzo za godalni orkester so napisane v postromantičnem, to je skladateljevem zgodnjem stilu in se še ne spogledujejo s kasnejšim ekspresionizmom.
Drugi koncert Berlinčanov s filmsko glasbo za slavnega režiserja Friedricha Wilhelma Murnaua in njegov film Poslednji mož je navdušil. Prvo glasbo za Poslednjega moža iz leta 1924 je napisal Giuseppe Becce, ki se v filmu pojavi na koncu, kot berač, ki mu čez noč obogateli glavni junak ne da le denarja, ampak ga povabi k sebi v kočijo, in to pred vsemi zavistneži. Drugo glasbo za ta film, po Beccejevi, je napisal sodobni nemški skladatelj Detlev Glanert. Prišel je v Maribor in se kar dvakrat priklonil na odru po očitno navdušujoči poldrugo uro dolgi »spremljevalni« izvedbi njegove filmske glasbe s Komornim orkestrom Komične opere iz Berlina pod dirigentskim vodstvom specialista za filmsko glasbo Franka Strobla. Njegova glasba je prav tako psihološka, kot spremljamo psihologijo (podzavest) junaka v globini dvorane na platno projiciranem filmu. Ni dialogov, ni napisov, ni komentarjev ... je le glasba, ki poleg filmske slike pove vse, kar »manjka«. Glanert je poleg Beccejeve glasbe pustil še znane citate iz klasične glasbe drugih avtorjev in s tem opozoril, da so si nekoč avtorji filmske glasbe, ker ni bilo časa za celovito avtorsko ustvarjanje, pomagali s »krajo« drugih partitur. Ta vidik se je pokazal bolj proti koncu filma, kar potrjuje tezo o primanjkovanju časa, ne pa skladateljskih idej. Tretji koncert Med radostjo in bolestjo je bil namenjen komorni glasbi. Nastopili so violinistka Lily Francis, violončelist Reinhard Latzko in pianist Christian Schmidt. Največ interpretativne volje je imela violinistka (Debussy: Sonata za violino in klavir v g-molu), violončelist (Schubert: Sonata za violončelo in klavir v a-molu, D 821) je deloval mlačno, neinventivno in brez žara. V Schubertovem triu za klavir se je, tako kot v poprejšnjih skladbah, izkazal še pianist, a smo v vsem večeru pogrešali več zavedanja, da je koncert že sam po sebi praznik.
Posebno doživetje je bil četrti koncert na Ptujskem gradu Dve stoletji Italije z ansamblom La Capricciosa, s poudarkom na italijanski komorni baročni glasbi in deloma še renesančni na starih inštrumentih. Izvajalci so bili člani orkestra Komične opere iz Berlina. Tristo in štiristo let stara glasba je pokazala razlike v kakovosti, pri čemer so dominirali Tartini, Vivaldi, Monteverdi in Corelli, medtem ko je bila glasba pozabljenih skladateljev, kot so Marco Uccellini, Giovanni Paolo Cima, Tarquinio Merula, Antonio Bertali in Giovanni Maria Nanino, bistveno manj izrazita.
Peti koncert je naše glasbenike popeljal čez mejo, kjer so v dvorani za komorno glasbo Kongresa Gradec nastopili hornist Boštjan Lipovšek, oboist Dudu Carmel, violinist Janez Podlesek in pianist Rok Palčič na koncertu Iskrive interakcije z deli Heinricha von Herzogenberga, Benjamina Brittna in Johannesa Brahmsa.
Marijan Zlobec
