Tiskane izdaje
Festival sodobnega plesa in performansa Pajek, ki je prejšnji vikend v dveh večerih, razpotegnjenih globoko v noč, napolnil veliko in malo dvorano Španskih borcev, je nastal v okviru mednarodne plesno-performerske mreže Spider on the Edge, pripravil pa ga je slovenski producent, zavod Pekinpah/Kink Kong v koprodukciji z zavodom EN-KNAP.
Po besedah Mateja Kejžarja, poleg Leje Jurišič in Žige Predana oblikovalca programa, je govorjenje o krizi trenutek za ponovni premislek o plesu in njegovih oblikah, in to na živi platformi, ki kot Pajek poveže izvajalce in občinstvo na odru in v vmesnih prostorih; gledalce sta namreč kostumirana v ofucani divi s predstave na predstavo usmerjala duhovita Teja Jurišić in Matic Bobnar.
Skoraj ducat uprizoritvenih plesno-performerskih dogodkov je uvedel plesni diptih '68, katerega avtor koncepta je Iztok Kovač in so ga koreografi Rosana Hribar, Gregor Luštek in Csaba Molnár postavili s petimi plesalci skupine EnKnapGroup. Kaj, če sploh kaj, je ostalo od naboja izpred štirih desetletij in pol, ali še tli žerjavica upora in koncepta svobode, ki bi jo bilo treba le dobro razpihati?
Če diptih razumemo kot odgovor, so ognji bolj ali manj pogašeni. Prvi, daljši del Ni manifesta Rosana Hribar in Gregor Luštek uvedeta s projekcijo besedila in posnetkom branja Makavejevega Misterija organizma iz leta 1971 o seksualni svobodi in pravici do svobodne spolnosti.
Izhodišče koreografije, ki je zasnovana gosto, dinamično in z veliko detajli, je meščanska »zategnjena« forma dunajskega valčka, ki se v nadaljevanju v različnih kombinacijah duetov in menage à trois rahlja s hitrimi gibalnimi asociacijami na seksualnost. Toda ko plesalci v več jezikih izrekajo mislice o orgazmu, to zveni suho kot slama, podobna je plesna izvedba, natančna in korektna, a brez 'žmohta' in strasti, da se lahko celo vprašamo, ali ne gre za nameren potujitveni učinek.
Nadaljevanje, ki vsebuje priredbe »jugo pop klasike« o letu '68 in revoluciji, mestoma deluje celo cinično, zaključni song o vrnitvi leta '68, ko plesalci v vrsti izginjajo v zaodrje, pa kot naivna utopija. Kar je nenavadno, glede na to, da koreografa v spremnem tekstu zapišeta, da predstava »temelji na upornem premisleku, da je iskreno politično samo osebno (politično) in da je iskrena pozicija ustvarjalca aktivistična«, poleg tega pa si izkušeno oko lahko predstavlja, kako drugače bi odplesala koreografijo avtorja sama.
Ali morda razlog nesporazuma tiči v izvedbi petčlanske ekipe, ki je tudi drugi del diptiha, Dramaturgijo upora v koreografiji Csabe Molnárja, zastavljeno kot kaotično vrvenje pred trenutkom, ko se le-to zgosti v družbeno gibanje in upor, odplesala sterilno formalistično, naj so plesalci s še tako vnemo vrteli ogromno rumeno zastavo, bodo pojasnile ponovitve predstave.
Kako se s konceptom svobode sooča generacija, rojena v osemdesetih letih, sta v predstavi Brez aplavza za sranje uprizorila na Nizozemskem delujoča Florentina Holzinger in Vincent Riebeek. Tuji kritiki so predstavo označili za eno radikalnejših del ustvarjalcev mlajše generacije, kot bizarno skico časa in portret generacije, podvržene ekstremom.
Bizarnost vsekakor, vendar v infantilnem uprizarjanju odrskih ekstremov, s poudarkom na telesnih izločkih, z razglašenim prepevanjem in z enostavnimi, nedomiselnimi teksti o partnerskih razmerjih. Njuno uprizarjanje je vsebinsko prazno igračkanje z goloto in telesnostjo, daleč od radikalnosti mišljenja političnih in družbenih vsebin performansa in body arta, na katero se predstava navezuje, vključno s koncem, ko ob kitarski spremljavi kot razglašen country duet odpojeta Umetnikov manifest Marine Abramović.
Potret generacije, ki si upa vse, a ničesar zares?
