Tiskane izdaje
V Kinu Šiška se danes začenja mednarodni festival sodobnega plesa Co-festival, ki ponuja nabor raznolikih umetniških pristopov, njihov program pa je eksperiment v programiranju. Festival so vsebinsko pripravili člani Nomad Dance Academy, balkanske mreže s področja sodobnega plesa.
»Co-festival je nastal pred nekaj leti z združitvijo dveh festivalov Pleskavice in Ukrepa ter domačega programa evropskega plesnega projekta Modul Dance, pri katerem je Kino Šiška sodeloval kot partner, hkrati pa je Co-festival zrasel iz duha t.i. co-workinga (skupnega, kolaborativnega dela prekarnih delavcev),« nam je razložil Rok Vevar, eden od članov Nomad Dance Academy. Ukrep danes sicer ni več del Co-festivala, ostala pa je umetniška ekipa, ki program umetniško sestavlja in organizacijsko vodi (organizaciji: Kino Šiška, NDA Slovenija, člani: Dragana Alfirević, Dejan Srhoj, Goran Bogdanovski, Mitja Bravhar, Jasmina Založnik, Rok Vevar v sodelovanju z vodstvom in delavci Kina Šiška).
Kako nastaja umetniški program
»Naše delo vključuje načine, kako ravnamo z razlikami. Načini odločanja so horizontalni, utemeljeni so na predpostavki, da moramo priti do konsenza. Vse to terja politično naravnane debate in veselje s politikami skupinskega dela,« pravi Vevar. Njihov umetniški program izhaja iz pojma »koreografije kot razširjene prakse«, o katerem se je na področju sodobnega plesa začelo govoriti pred nekaj leti.
Pred kratkim se je v Stockholmu zgodil večdnevni simpozij, na katerem so se ukvarjali s pojmom post-plesa (post-dance). Gre za poskus re-artikulacije polja umetniškega plesa zadnjih desetletij, pri katerem ne gre več za modernistične koreografske prakse, ki so se osredotočale izključno na različne pristope k plesni kompoziciji in gibalnim stilom, distribuiranim na ta ali oni način med mnoštva ali skupnosti teles.
»Pri Co-festivalu nas ne zanimajo zgolj estetski dosežki plesnih kompozicij, individualnih plesnih idioletkov (načinov, kako se ljudje fascinantno gibljejo), posameznih govoric, ki so vselej že načini učinkovitega delovanja implicitnih ideoloških scenarijev, ampak tudi načini, kako razporejamo in mislimo to, kar nam je lahko na neki nov način skupno,« še razloži Vevar in doda, da jih v resnici zanima koreografija problemov, kot pravi plesna teoretičarka in dramaturginja Bojana Cvejić.
Zanimanje za procese
Organizatorje zanimajo procesi, ki gibanje povzročijo, zanima jih, kako se do procesov pride, zanimajo jih načini, kako so v postopke nastajanja plesa vključene politike (hipnega ali načrtovanega) odločanja (Andrew Morish: Oh Well, Part 5), različne institucionalne organiziranosti plesne proizvodnje (Forum za novi ples in Minja Bogavac: Balerine), načini, kako je koreografski motor deloval v zgodovini (Fabian Barba: Plesni večer Mary Wigman), subjektivitete in telesa, ki so ponavadi izključena iz dominantnih zgodovinskih plesnih pripovedi (Per Art: Prazen glas), kako poteka sodobna proizvodnja sodobnega plesa v nevladnem sektorju na geo-kulturnih in političnih robovih Evrope (Ivana Vaseva in Biljana Tanurovska: Kako ustvariti festival za 100 evrov in za milijon evrov), kako so se koreografije ustvarjale v pol-pretekli in sodobni pop kulturi (Vlado G. Repnik: KamPaKam) ...
Pri tem se jim zdi ključen stik med estetskim, družbenim in načini, kako v utesnjenih družbenih koreografskih vzorcih vznikne nekaj, kar je bilo doslej iz njih izključeno, s čimer se začne proces politike. Gre jim torej za spremembo v režimih gledanja sodobnega plesa in sodobnih scenskih umetnosti.
Program bodo 6. decembra zaključili z dvema filmoma: prvi je nemški dokumentarec iz leta 1924 Pot k lepoti in moči (Wilhelm Prager, Nicolas Kaufmann), ki je nekakšen dokument moderne nemške biopolitike in telesnih praks iz časov Weimarske republike, drugi pa Zaprto morje (rež. Stefano Liberti, Andrea Serge, 2012), ki se ukvarja z begunsko problematiko na poti čez Sredozemsko morje.
