Film kot gledališki eksperiment

Ko so maja 1998 v tekmovalnem sporedu Cannesa premierno prikazali film Larsa von Trierja Idioti, je bilo iz avditorija slišati marsikaj. Od ogorčenih bujev do navdušenih vzklikov, pa tudi glasno kričanje, da je to, dobesedno, navadno sr.... Film je dejansko izzval vihar javnih razprav, ki so zlasti problematizirale von Trierjevo prezentacijo, za nekatere celo zlorabo idiotizma kot duševne zaostalosti.

Idioti so bili edini film, v katerem je von Trier, takrat že uveljavljeni evropski režiser, upošteval skoraj vse zahteve manifestativnega gibanja Dogma 95, ki ga je zasnoval z režiserjem Thomasom Vinterbergom. No, pred Dogmino zastavo je potem pošteno priznal, da je v enem prizoru eksplicitne spolnosti namesto pravega igralca nastopil dvojnik, kar je Dogma prepovedovala, da so imeli izplačan denar za prehrano, da je med snemanjem interveniral s svetlobo (svečami) ter da je bil seznanjen, da so na lizing najeli avto, a je pri tem poudaril, da sodelujoči igralec o tem ni vedel ničesar.

Osnovna ideja Dogme je bila namreč očistiti snemanje filmov dragih posebnih učinkov in postprodukcijskih predelav, zato so pravila med drugim zahtevala snemanje na realnih lokacijah, prepoved ločene produkcije zvoka in umetno osvetlitev, kamera je morala biti ves čas v snemalčevih rokah, filmski žanri so bili prepovedani, režiser pa za film ni smel najeti kredita. S tem naj bi vrnili fokus k filmski zgodbi, igri in tematikam, ki se morajo odvijati tu in zdaj.

Do leta 2005, ko je Dogma razpadla, je potrdila, da so narejeni v skladu z njenimi zahtevami, prejelo 31 filmov. Enega samega je, kot rečeno, prispeval oče Dogme, Lars von Trier. Idioti sicer danes veljajo za enega prvih filmov, ki so bili v celoti posneti z digitalno kamero – tudi v tem je von Trier kršil pravila.

Zaostalost kot romantični ideal

Namen Dogme je bil med drugim okrepiti vlogo režiserja avtorja/umetnika v primerjavi s studijskimi režiserji. Vendar jih ni malo, ki menijo, da si je von Trier kot megalomanski, konceptualistični in hermetični avtor Dogmo preprosto izmislil. In sicer le zato, da bi legaliziral svojo obsedenost s slogom ter hkrati preprečil, da bi ta slog, ki je slog redukcije razkošja filmske tehnike, naredil za trierjevski slog. Ne glede na to je Dogma dosegla neki drug namen: danski film je čez noč postal evropski filmski čudež, von Trierju pa so bila vrata do različnih festivalov in seveda nagrad odprta še bolj na stežaj.

Von Trier z Idioti občinstva vsekakor ni pustil hladnega. Delno je to šlo na račun zelo eksplicitnih prizorov spolnosti (kar seveda še ni bilo nič v primerjavi z ­nekaterimi njegovimi poznejšimi filmi), predvsem pa seveda na račun zgodbe same – von Trier je namreč skupino odraslih poslal iskat njihovega »notranjega idiota«, kar so navzven manifestirali tako, da so se začeli obnašati kot »idioti«. Idioti v narekovajih seveda zato, ker naj bi bilo njihovo »nenormalno obnašanje« nekakšna zavestna obrambna in hkrati uporna drža, s katero naj bi izzivali dogovorjeno družbeno »normalnost«. Idioti so ob tem skušali predstaviti duševno omejenost kot nekakšen romantični ideal neovirane svobode in individualnega izražanja v svetu konvencij in družbenih norm.

Von Trierjeva komična drama je hitro postala del gledaliških desk. Nič čudnega. Idioti niso bili videti le kot filmski, ampak tudi kot gledališki eksperiment, v katerem se skupina odraslih/igralcev odloči prostovoljno vstopiti v vloge razvojno motenih oziroma zaostalih oseb. To seveda med njimi ter med njimi in okolico sproži nepredvidljivo socialno dinamiko.

Srečanje s čudnimi ljudmi

S takšnega izhodišča, se zdi, bo vstopila v uprizoritev Idiotov tudi mlada diplomantka AGRFT Nina Rajić Kranjac. Velja za najobetavnejšo gledališko režiserko svoje generacije. Nase je opozorila z nagrajevano študijsko uprizoritvijo besedila Simone Semenič 1981. Zatem z uprizoritvijo Zborovanja ptic v gledališču Glej ter lani jeseni z režijo Korunove komedije Svetovalec, pri čemer je v predstavi Katalog burlesknih dialogov v Mestnem gledališču ljubljanskem do besedila enega največjih slovenskih gledaliških avtorjev pokazala tako ustrezno mero spoštovanja kot izrazito avtorsko ­suverenost.

V nagovoru k uprizoritvi Idiotov je zapisala, da se bodo gledalci »srečali s čudnimi ljudmi. Ljudmi z rano. Ljudmi, ki potrebujejo pozornost. Vašo pozornost. Drugače jih ni. Srečali se boste z ljudmi, ki počnejo vse mogoče, da bi bili v stiku sami s sabo.« Pri tem ni nepomembno, da jo kot režiserko zanimata prav delo v skupini in raziskovanje njene specifične ­dinamike.

»Kaj sploh je skupina? Kako vzpostaviti pogoje dela, da se skupina poveže? Kako vzpostaviti varno okolje, v katerem imamo vsi željo po raziskovanju, izražanju? Ne zanima me diktatorsko – absolutno – režijsko gledališče. Rada imam ljudi. Pomembna so mi njihova mnenja,« je dejala v intervjuju ob svoji uprizoritvi Zborovanja ptic. »Še več, mislim, da je to osnova za ustvarjanje. Igralci zame niso samo izvajalci režijskih napotkov. Z vsakim od njih, z njihovo prisotnostjo, z njihovo naravo, se zame definira tudi 'žmoht' predstave. In če se nam bo jutri pridružil nekdo nov, bo to popolnoma spremenilo dinamiko skupine.« Von Trierjevi Idioti so temu konceptu več kot ­pisani na kožo. Ženja Leiler