Flota je zavzela Mursko Soboto

Letošnja različica Festivala sodobnega plesa je v znamenju vsebinskih, izraznih in generacijskih presežkov.

Objavljeno
30. avgust 2012 19.37
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
Za Mursko Soboto bi težko rekli, da je posebej fotogenično mesto, pravzaprav gre za nenavadno urbano celoto, kjer se prepletajo razpršeni ostanki starega mestnega jedra, precej brezoblična socrealistična gradbena dediščina ter nekaj solidnih novejših arhitekturnih rešitev.

Vendar takšno tekstura lahko morda služi kot bolj učinkovita kulisa za umetniške projekte kot brezhibno strukturirane mestne aglomeracije. V primeru »plesne« predstave Willija Dornerja, ki je doslej med drugim gostovala tudi v New Yorku, Londonu in Berlinu, se zdi murskosoboški urbani pejsaž kot nalašč za vizualno intervencijo na prostem, saj arhitektura nikakor ne preglasi pojavnost akterjev, obenem pa zares dobi svojstven značaj, kar ni ravno pravilo pri projektih na odprtih lokacijah. Pravzaprav so tovrstni projekti pogosto zgolj formalistični, kljub temu, da je to sedaj že skoraj akademska umetniška praksa, se nekako nikoli niso povsem etablirali in so zadržali značaj eksperimenta, ki ima pogosto zelo skromne učinke.

To ne velja za Dornerjevo predstavo Telesa v urbanih prostorih, ki je nekako »antiplesna«, saj so telesa ne samo zamrznjena v nenavadnih, pogosto akrobatskih položajih, temveč v njej ni niti nastavka kakršne koli zgodbe. Kar je dobrodošlo, zgodba se strukturira spontano, ob (sicer nekoliko prehitrem) tempu spreminjanja lokacij vedute in mikroslike dobijo drugačen pomen oziroma ponovno pridobijo značaj, ki so ga nekoč že imele, vendar se je njihova vloga izgubila v rutini, ki nam pri percepciji zunanjega sveta ustvari skoraj neprodušno kopreno. Z imaginativno participacijo se inicira nehotni spomin, ki je neobremenjen z iluzijo, v ospredju je čutna izkušnja, nenazadnje pa je celotna zadeva še zelo živopisna in zabavna.

Letošnji murskosoboški festival sodobnega plesa Front@ pod umetniškim vodstvom Matjaža Fariča tako vzpostavlja nove standarde, saj Dorner nikakor ni edini presežek. Doslej je bilo na sporedu že nekaj izjemnih predstav z najrazličnejšimi predznaki, pa najsi gre za Koreografijo besed v navezi s ptujskim festivalom poezije in vina, predstava Malo tu, malo tam plesne skupine ljudi s posebnimi potrebami Barka, projekt Generacije, kjer so sodelovali prebivalci Murske Sobote najrazličnejših starosti, od otrok do upokojencev, pa tja do kolektiva Les SlovaKs, ki v predstavi Pot domov predstavljajo energičen »novi tradicionalni ples«, njihovo vodilo je dinamičnost in prosti ples.

Koreografski peskovnik

Do sobote, ko se festival zaključi, je program še zelo natrpan. Nastopila je britanska skupina LOL Protein Dance s predstavo LOL– lots of love, kjer koreograf Luca Silvestrini uspešno prevaja vsakdanje teme v duhovite in prodorne plesno gledališke predstave - tokrat so v ospredju ljubezen, poželenje in povezanost, predstava gledalca popelje na splet, v svet elektronske komunikacije in razkriva, kako so internet in socialna omrežja evolucijsko vplivali na načine, kako danes živimo in ljubimo. Pod koordinacijo Radharani Pernarčiča se bo odvijal Koreografski peskovnik, ki je vabilo plesalcem in koreografom na nekakšen trening idej, kjer trenutno prisotni na licu mesta razvijejo kratek gibalni material in ga nato obdelujejo s pomočjo idej vseh v skupini; posamezniki si tako sproti zamislijo najrazličnejše pristope, namen pa je v prvi vrsti nabor možnosti, ki jih koreografi kasneje lahko uporabijo tudi pri ustvarjanju predstav.

Finale festivala bo v znamenju Dance Communication Lab (Plesni Laboratorij komunikacije), ki je del programa mednarodne mreže Dance Explorations Beyond Front@ (Plesno ustvarjanje na oni strani Fronte), projekt DCL pa zaključuje enotedenski ustvarjalni proces, ki je združil fotografe, video umetnike, glasbenike, plesalce in koreografe.