Tiskane izdaje
To se je po sredini premieri v Hrvaškem kulturnem domu (HKD) na Reki tudi zgodilo. Vendar bolj pri tistih, ki si premiere sploh niso ogledali, kot pri občinstvu. »Ali Hrvaška resnično pozna vsa dejstva o umoru Aleksandre Zec?«, se je vprašal kritik zagrebškega Večernjega lista Denis Derk in dodal, da gre za izvedbo, »ki zagotovo ne bo nikogar pustila ravnodušnega«. Gledališki kritik Jutarnjega lista pa je ocenil, da gre za najboljšo Frljićevo predstavo v hrvaških gledališčih doslej. Reški Novi list je poudaril, da ima predstava izobraževalno noto, s katero je Frljić v svet poslal univerzalno sporočilo o nesmiselnosti zločinov.
Nobene dileme ni, da gre za povsem politično predstavo, v kateri osrednjo vlogo pravzaprav igra ena od temnih zgodovinskih plati hrvaške družbe; tokrat pač tragična in bržkone še ne dorečena zgodba o umoru 12-letne Aleksandre Zec, njene mame in očeta. Za umor so bili osumljeni in aretirani pripadniki hrvaške policije, ki pa zaradi proceduralne napake niso končali za rešetkami. Takrat je bil državni tožilec Vladimir Šeks, ki je kasneje prodrl na najvišje politične položaje v politiki, bil soavtor hrvaške ustave, zdaj pa je ugledni opozicijski poslanec HDZ.
Predstava Oliverja Frljića je kontroverzna, še posebej za Hrvaško. Najmlajša članica evropske družine se še zdaleč ni soočila s svojo preteklostjo, zato niti najmanj ne čudi, da na Hrvaškem obstajajo »naše« in »njihove« žrtve; žrtve, ki so jih pobili Srbi, in žrtve, ki so jih pobili Hrvati. Prav v tem pa se skriva ena tistih temnih zgodovinskih plati hrvaške družbe, o katerih se v naši južni sosedi le s težavo pogovarjajo. Najraje pa jo posamezne politične skupine, nad razmerami razočarani vojni veterani, ki veljajo za enega členov hrvaške konservativne revolucije, zlorabljajo v dnevnopolitične namene.
