Saša Frolova: Povprečnost je nalezljiva bolezen

Na odru se predstavlja kot animirani lik superženske iz lateksa, ki ob prepletu ritmov elektro popa in avantgardne glasbe prepeva ali recitira besedila o svojih željah, strasteh in sanjah, kar deluje precej infantilno. »Že mogoče, vendar je takšna tudi moja intenca. Poleg tega je v takšnem virtualnem svetu zame življenje edino znosno oziroma je pravzaprav kar navdihujoče,«­ pravi Frolova.

Njeni začetki na umetniški sceni so bili precej bolj konservativni, solidno se je uveljavila kot fotografinja, dolgo se je posvečala literarnim performansom, vendar je nato ugotovila, da to malokoga zanima. Da bi privabila občinstvo, so njeni nastopi reklamirani kot zabava, izdelala pa je svoj jasno prepoznavni lik, ki je dovolj znan, da ga marsikdo kopira. Tudi Lady Gaga.

Umetniški projekt kot večerna zabava?

Ni čisto tako. Gre za nekakšen performans živih skulptur, splet vizualnega, glasbe, plesa in petja, seveda pa se ob tem ni prepovedano zabavati.

Vaš mentor Aleksej Bartenjev se predstavlja kot multimedijski umetnik in organizator zabav, vse to so neločljive komponente njegovega dela.

Aleksej se v zasebnem življenju redko zabava, zato občasno res organizira tovrstne dogodke, ki pa so skrbno pripravljeni in nikakor zabave v običajnem pomenu besede. Rad ima 'nore' stvari, in to ne zgolj zaradi poze, temveč zato, ker si s tem širimo meje ustvarjalnosti.

Bartenjev res včasih deluje nekoliko 'noro', vi zunaj odra delujete zelo racionalno?

Povprečnost se zdi kot nalezljiva bolezen, ne zato, ker bi si tako želela izstopati ali biti nekaj posebnega, ampak ker si večina ljudi ne upa uresničiti svojih idej. Takoj ko stopiš iz ustaljenih okvirov, si lahko deležen kritik o neuravnovešenosti, čeprav sta v ospredju predvsem pogum in svoboda, da si ne dovoliš postavljati omejitev. Nabokov je to lepo opredelil v eseju Literatura in zdrava pamet.

Gre za refleks naveličanosti nad tradicionalno umetniško sceno?

Zagotovo. Danes je večina umetnikov v Moskvi tako imenovanih neokonceptualistov, kar je lahko zelo naporno, utrujajoče in vse bolj dolgočasno. Občinstva je malo, vse se vrti v istih zaprtih krogih, vtis, ki ga imajo morda ljudje zunaj Rusije, namreč da je tukaj zelo veliko mecenov, zbiralcev in podpornikov umetnosti, je povsem zmoten, trga sodobne likovne oziroma vizualne umetnosti tako rekoč ni, za večino galeristov je to zgolj vzporedna ali dodatna dejavnost, ki jo financirajo z drugimi posli.

Dobite kakšna sredstva od države,­ od ministrstva za kulturo?

Do zdaj nisem dobila niti rublja, umetniki so po večini prepuščeni samim sebi in svoji iznajdljivosti, neredko sem kljub pogodbam z domačimi in predvsem tujimi galeristi ter nastopi na velikih umetniških festivalih – pravkar prihajam iz Amsterdama, prihodnji teden bodo moja dela razstavljena v okviru beneškega filmskega festivala – popolnoma brez denarja (smeh).

Nastopiti na Ptuju ali v Amsterdamu­ se zdi velik ­kontrast?

Izkušnja je res povsem drugačna, Ptuj se z majhnimi marcipanastimi hišami zdi kot hišica za lutke, medtem ko je bil Amsterdam zelo naporen. Ne samo zaradi velikosti mesta, na festivalu je bilo veliko gejev, lezbijk in transvestitov, in čeprav seveda nimam nič proti njim, je bilo vzdušje zelo intenzivno, glasno, včasih v smislu bučne in ognjevite zabave tudi nekoliko agresivno. Tukaj je atmosfera umirjena in bolj pozitivna.

Kar se bolj sklada z vašo performersko ironijo, ki je blaga oziroma skorajda benigna?

Moj moto je, da se ne ukvarjam s problemi. Končala sem akademijo, ki so jo skeptiki poimenovali moskovski inštitut za sodobno umetnost in probleme. Vsi se ukvarjajo s problemi, političnimi, socialnimi, estetskimi ..., vendar so vsa ta prizadevanja povsem jalova, zato nikakor nočem biti angažirana. Ironija je v mojih nastopih seveda prisotna, vendar bolj kot avtoironija, ne želim si biti vzvišena in deliti lekcije. Pravzaprav si najbolj želim ustvariti pararelni svet, v njem se zelo dobro počutim, takšnih, ki si želijo urejati tako imenovani realni svet, je tako in tako dovolj in preveč.

Temu bi lahko rekli eskapizem?

Eskapizem v pozitivnem smislu besede.

Takšno držo narekujejo razmere v Moskvi in Rusiji ali so takšna predvsem vaša intimna občutja?

Verjetno oboje, čeprav iz velikih kontrastov in prepadov med bogatimi in revnimi lahko črpam tudi ustvarjalno energijo, prijatelji me včasih zbadajo, naj se preselim v Afriko, Azijo ali Južno Ameriko, kjer je življenje še težje (smeh). Pravzaprav bi se najbolje počutila na Marsu.

Je glede na to, da ste najprej nameravali študirati medicino, takšen umik v virtualni svet ­presenetljiv?

Šlo je za željo mojih staršev in ker sem srednjo šolo končala kot najboljša v letniku, so seveda vsi pričakovali, da bom uresničila namero o študiju medicine. Umetniške ambicije sem imela od vedno, se pa natanko spomnim trenutka, ko sem se zavedla, da bom počela prav to in nič drugega, in nihče me ni mogel od tega odvrniti.

Ali res tožite Lady Gaga zaradi imitacije?

Ne, to ne drži, res pa se zdaj na mojih nastopih marsikdo sprašuje, ali morda jaz imitiram njo, čeprav je moj imidž nastal pred petimi leti, skoraj identično kostumografijo in celo koreografijo pa je Lady Gaga predstavila pred nekaj meseci. Temeljna razlika med nama je, da ona uporablja prijeme sodobne vizualne umetnosti, da bi promovirala pop, jaz počnem prav nasprotno.

Ampak teh vaših tendenc ni enostavno prepoznati, marsikdo bi lahko dejal, da je karikiranje popa še vedno pop?

Počnem tudi druge stvari, zdaj, denimo, pripravljam opero, ki bo morda spet nekakšna karikatura popa, ampak pristop je nadvse resen. Ker je resnobnost pogosto najbolj učinkovit ironični prijem.

Včasih, še zlasti s finančnim uspehom, se ironija nato utrdi kot na videz relevantno umetniško delo, tudi Jeff Koons je izgubil začetno­ kritično distanco in si začel domišljati, da producira same vrhunske stvaritve.

Veliko kritikov me primerja s ­Koonsom, vendar moje napihljive skulpture niso zgolj to, kar je videti na prvi pogled. Ne želim si mistificirati, vendar je pop art v klasičnem pomenu zame preveč enodimenzionalen. Moje skulpture nimajo neomejenega roka trajanja, lateks ni obstojen material, po nekaj letih se začne degradacija in načeloma bi bilo treba eksponat nadomestiti z novim.

Iz lateksa je tudi vaša performerska oprava, kar mora biti kar naporno?

V kostumu se počutim kot v savni, težko je plesati, velikokrat ostanem brez sape, še zlasti ker si želim, da kostum v celoti pokrije ne samo moje telo, ampak tudi obraz. Na odru nočem biti Saša Frolova, temveč lik, ki ga interpretiram, lik iz živega stripa. Ampak po drugi strani obožujem lateks, njegovo strukturo in možnosti oblikovanja, zame je kot druga koža.

Pred dvema letoma ste bili v ožjem izboru za nagrado Kandinskega, najbolj cenjeno rusko nagrado za sodobno umetnost.

Čeprav nisem zmagala, sem se uvrstila na tretje mesto, kar mi je zelo pomagalo pri prepoznavnosti in prodoru na sceno.

To naj bi bila vzporednica britanski Turnerjevi nagradi, torej so v ospredju najbolj nenavadni, pogosto tudi bizarni projekti?

Najbolj drzni in vznemirljivi, res pa so tudi tukaj v ozadju različni lobiji in naveze, velikokrat so na vrhu posamezniki, ki jih po njihovem delu nihče ne pozna.

Pred sedmimi leti jo je dobil Aleksej Beljajev Gintovt, ki velja za velikega ruskega nacionalista, naslov njegovega zmagovalnega opusa pa je bil Imperij bomo dobili nazaj. Njegovo delo se zdaj kaže kot vizionarsko, kos za kosom Rusija res dobiva svoj imperij nazaj.

Primer umetniške prerokbe, ki se uresničuje. Ampak s tem nočem imeti opravka, tudi zaradi takšnih stvari si včasih želim na Mars.