Tiskane izdaje
Na prvi aprilski dan je bil za novega direktorja Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) imenovan Tibor Mihelič Syed.
SMG dobro pozna in hoče, kot pravi, ohraniti njegovo drugačnost v tukajšnji gledališki pokrajini. Temeljni vodili pri tem sta preprosti: tveganje in sodelovanje.
Gospod Mihelič, kakšen teater je po vašem mnenju SMG in kakšen bi si želeli, da bi bil? Vaša vizija torej.
Mi dovolite kratek ovinek? Pred kratkim sem v dvorani kranjskega gledališča, torej na odprtju Tedna slovenske drame, med številnimi govori poslušal tudi poslanici, eno mednarodno in eno domačo, ki jih v gledališču že tradicionalno beremo na svetovni dan gledališča. Čeprav sem večini tam povedanega dostojno prikimaval, se nisem mogel znebiti občutka, da smo pri vsem skupaj v precejšnji zmoti. Da sprejemamo skorajda diplomatsko sprenevedanje o položaju umetnika v času haitijske kolere. Ker sem hotel nemudoma pomiriti dvome, sem se odločil poševno prebrati še nekaj starejših poslanic.
Poleg hvalevrednih vrlin, opevanja lepega in dobrega in pozivov k solidarnosti jim je, vsaj nekaterim, skupno tudi nekaj, kar me kot vrženca v ta svet tudi sicer skrbi, saj verjamem, da nam ravno to izmika sleherno zmožnost solidarnih dejanj. Govorim o brezprizivnem poslanstvu umetnika, ki naj se utemeljuje v razpiranju mnoštva resnic; govorim o tem, da tega, kar nas spravlja v obup, izvora družbene neenakosti, ne bi smeli iskati le zunaj nas samih. Govorim o apriorni krivdi in odgovornosti političnih struktur, o sistemsko zakoreninjenih privilegijih, o zahtevanju sprememb, ki pa naj bodo takšne, da se ne bi nič spremenilo.
Mladinsko je, in naj tudi ostane, drugačno gledališče. Svoje vizije torej nočem utemeljevati na tendencioznosti razpiranja resnic, temveč na metodi razkrivanja laži in iskrene vere, da je spoznavanje resnične lažnosti v sleherniku najboljši vir iskrene reprezentacije v umetnosti. Da, če sem lahko klišejski, na primer lika hinavskega Tartuffa ali pa zaslepljenega Orgona ne vzpostavimo le z mislijo na nemoralnost drugega, temveč tudi z mislijo na svetohlinstvo in zaslepljenost v sebi.
Mladinsko gledališče je izjemen gledališki organizem s svojstvenim in prekaljenim igralskim ansamblom, ki je sposoben vrhunskosti v različnih uprizoritvenih kontekstih. Pestrost in vedno vnovična nepredvidljivost sta atributa, ki nam ju priznavajo tudi tuji gledališki strokovnjaki, ki iščejo nenavadno. V Mladinskem lahko vedno znova naletimo na igralce, ki jih najprej gledamo v bolj klasični dramski uprizoritvi, naslednji dan v kontekstu angažiranega političnega gledališča, pojutrišnjem pa v bizarnem kabaretu ali gibalno tako zahtevni predstavi, da se je ne bi sramovali niti kondicijsko zelo dobro pripravljeni športniki.
Koliko eksperimentalnosti je mogoče pričakovati od teatra, o katerem sigledal.org pravi, da je zemljevid sodobnih gledaliških praks reformatorjev slovenskega gledališča druge polovice 20. stoletja?
Nekaj so analize teatrologov, nekaj povsem drugega pa reminiscence. Pogosto so skoraj bolj pomenljive slednje, saj so močno pogojene z namerami in statusnim položajem tistega, ki jih uporablja za pojmovanje zdajšnjosti ali nostalgično obujanje zlate ere. Tako kot vsaka kognitivna preslikava tudi reminiscenca nekaj odvzame, da bi lahko utrdila spomin na nekaj drugega, kar je zelo zabavno pokazal ekscentrični Woody Allen v filmu Polnoč v Parizu.
Isto velja za pojem eksperimenta v gledališču. Gre torej za vrednostne sodbe, ki jim – prosto po Alfredu Julesu Ayerju – ni mogoče pripisati niti resničnosti niti neresničnosti, temveč jih preprosto uporabljamo za izražanje svojih pozitivnih ali negativnih občutkov do – v najinem primeru – umetniškega dogodka.
Pa vendar je dediščina SMG nespregledljiva.
Ker nimava prostora za preverbo mojih morda zmotnih tez (priznavanje zmote pa je v jedru eksperimenta), raje poenostaviva: obstaja dober teater, obstaja zabaven teater in obstaja teater, ki ga ljubiš in sovražiš hkrati, ki te razjezi, ker misliš, da pretirava, in pomiri, ko spoznaš, da se je jeza izplačala. Zgodba Mladinskega je bila vselej zaznamovana z ambivalentnostjo med teatrom emocij in teatrom z jajci, teatrom igralca in teatrom kolektiva, teatrom nenavadne zabave in teatrom udarnosti. To dediščino je treba g(n)ojiti v novih družbenih okoliščinah in na krilih prodornih režiserjev.
Kolikšna ambicioznost je mogoča ob zdajšnjih zujfovskih in zujikovskih omejitvah?
Ambicija v dobi zujfa in
Torej sistem sili vpletene
Namesto da bi se človek vestno in dostojanstveno stoodstotno posvečal svoji dejavnosti, življenjskemu poslanstvu, če sva lahko malce bolj romantična, to delo pa kakovostno opravil v desetih urah, smo vsi skupaj postali sužnji sistemskih zahtev, ki – v primeru gledališča – delež možnega ukvarjanja s produkcijo vrhunske umetnosti radikalno prevešajo na stran izpolnjevanja obrazcev. No, vidite, kako hitro človek zapade v iskanje zunanjega krivca.
Kar zadeva ambicije: tiste bolj operativne in poslovodne narave, torej dvig lastnega prihodka, sponzorska sredstva, izboljšanje infrastrukturnih in organizacijskih razmer, prepoznavno komuniciranje z javnostjo, še prej pa zadovoljen in razvnet gledalec, ki ostaja v gledališču, tudi ko so zastori padli, in prihaja, preden se ti dvignejo, ter z ustvarjalci stopa tudi v prostor refleksije videnega, vse to lahko zvedemo na nekaj temeljnih pogojev: dinamičen in pronicljiv teater, režiser in drugi ustvarjalci z izdelano vizijo in igralec, predan vrhunskosti. Ter nenehno tveganje in sodelovanje. Tveganje z mladimi ustvarjalci, z nekonvencionalnimi praksami, z jasnim izražanjem stališč.
Slišati je, da uvajate mesto umetniškega direktorja. Zakaj? Nasploh ste okrepili ekipo
Kolektivu sta se pred kratkim pridružili še brezkompromisna performerka Katarina Stegnar in edinstvena Anja Novak. S tem smo okrepili ženski del ansambla. Kljub omejitvam vzpostavljamo razmere, da bomo okrepili tudi strokovne kadre. Zaradi novih produkcijskih pogojev in ambicije po bolj angažiranem komuniciranju programa ter uvajanju novih programskih vsebin (izobraževalni programi, klubski program ...) pač nimamo druge izbire.
