Generacija, ki ne piše več zgodovine

Antiutopični roman Gospodar muh je poznejši nobelovec, britanski pisatelj William Golding, izdal leta 1954. Postal je njegov pri bralcih daleč najbolj priljubljeni roman, s prepoznavnim odmevom tudi v popularni­ kulturi. Golding, kot član angleške kraljeve mornarice aktivni udeleženec druge svetovne vojne, ga je napisal pod vplivom brutalnosti in grozot končane vojne, pa tudi strahu pred jedrskim spopadom, ki je hromil družbo v prvih letih po koncu vojne.

Gospodar muh je Goldingov prvenec. Njegova moč je bila v izpisu ultimativnega zla, zla kot neizbežnega in sestavnega dela vsake družbe in s tem seveda posameznika. V romanu je najbolj pretresla bralce pisateljeva odločitev za alegorijo, v kateri glavni protagonisti niso odrasli, ampak otroci – britanski dečki med šestim in dvanajstim letom, ki se kot edini preživeli sredi vojne po sestrelitvi letala znajdejo na samotnem tropskem otoku, kjer bodo morali vladati samim sebi.

Ko se otresejo začetnega strahu, se jim sprva dejstvo, da so ostali svobodni in brez nadzora odraslih, zdi vznemirljivo, celo zabavno. Organizirajo se in izvolijo svojega vodjo. A tisto, kar sprva deluje kot nekakšna nedolžna in igriva robinzonska pustolovščina, se začne sprevračati, ko jih zajame strah pred neznano pošastjo. Ta namišljena pošast in z njo občutek ogroženosti v njih sprožita najtemnejše instinkte, razdelita njihove vrste, v njenem imenu ugašajo mlada življenja, preživeli pa so zavedno oropani otroške nedolžnosti. Zlo je vseprisotno.

Kontekst konformizma

Letošnja Grumova nagrajenka, 33-letna dramatičarka in dramaturginja Simona Hamer, se je po motivih Goldingovega romana lotila njegove dramske interpretacije in napisala dramo Pošasti. Na podlagi dejstva, da Goldingov roman med drugim izraža pisateljev občutek krivde, s katerim je bil kot aktivni vojak zaznamovan, jo je zanimalo, kako danes, ko sta nasilje in smrt del našega vsakdanjika, naša občutljivost nanju pa vse manjša, sploh razmišljati o njiju. Na Goldingov otok je pogledala »skozi kontekst konformizma«, ki vključuje človeško poslušnost, vztrajanje v povprečnosti in izogibanje odgovornosti, bodisi kolektivne bodisi individualne. Te stvari so bile zanjo ključne pri nastajanju besedila in s tem reinterpretaciji Goldingovega romana.

Pri prenosu romanesknosti v dramskost je, kot pravi v svojem dialogu z režiserjem uprizoritve Vitom Tauferjem, objavljenem v gledališkem listu, manevrirala­ okrog dveh temeljnih zagat, ki izhajata iz preprostega dejstva, da je gledališče živo, roman pa ne – »kako ubesediti nasilje (o katerem vemo, da se na odru – vsaj v svoji najbolj totalni obliki – nikoli ne zgodi zares) in kako ugledališčiti dejstvo, da odrasli igrajo otroke«.

Foto Jane Štravs

Deindividualizacija likov

Situacija, da odrasli igrajo otroke, je za Tauferja možna zato, ker sta otroškost in igra sestavni del gledališča. »Kdo, če ne igralci, ima sposobnost, da se igra?« Igralec Robert Prebil je k temu dodal: »Seveda pošast kot igralec igraš. A s tem se sprehajaš tudi po meji svoje pošasti.«

Eno glavnih razlik med Goldingovim romanom in uprizoritvijo Pošasti vidi Taufer v nasprotju med aktivno in pasivno generacijo. »Pri Goldingu še gre za protagoniste, ki so obsojeni na akcijo, ki so vpeti v zgodovinsko dogajanje. Pri Simoni Hamer pa smo soočeni z generacijo, ki je jalova, ki ne piše več zgodovine in je iz nje na neki način izključena. Pri Goldingu so liki še arhetipizirani, v nekem smislu jasno manihejski, v Pošastih pa so deindividualizirani, izpraznjeni posamezniki, podložni vsakršnemu nasilju in pozicijam moči.«

Umetnost kot samorefleksija

Po Tauferjevem mnenju je Goldingov roman pisateljeva samoanaliza in samokritika. Sovražnik – pošast je v Goldingu samem, tako kot je v vsakem izmed nas, ne glede na naš socialni status ali kulturno ­omikanost. In to je za Tauferja tudi ­naloga umetnosti: »Ne, da kritizira druge, ampak reflektira nas same.«

Posebnosti uprizoritve sta vsaj dve: v njej nastopa ženski lik, ki ga pri Goldingu ni. Ženski princip naj bi poosebljal naravo kot idejo ravnovesja ter razbijal antropocentrični pogled na svet. Druga posebnost je glasba, katere avtor je Mitja Vrhovnik Smrekar. Na oder je vpeljal bobnarja (Sergej Ranđelović v alternaciji z Lukom Kuharjem). Njegova funkcija je znotraj uprizoritve tako zvočna spremljava in konfrontacija s posneto, metalsko glasbo kot karakterna avtonomnost. »Ko so v igri strahovi in pošasti, je glasba zelo uporabna stvar.«

Foto Jane Štravs

V uprizoritvi nastopajo Ivan Godnič, Gregor Prah, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Dario Varga in Matija Vastl, scenografa sta Branko Hojnik in Urša Vidic, kostumografka Ana Žerjal, koreografinja Jana Menger ter avtor videa Voranc Kumar. To je tretja uprizoritev letošnje sezone v Slovenskem mladinskem ­gledališču.