Tiskane izdaje
Na prvi pogled posrečeno sugestivno ime festivala je tokrat na vsebinski ravno poseglo še toliko globlje, saj je nabor izbranih uprizoritev vnovič potrdil fenomen »večplastnosti«, ki jo dandanes razumemo pod pojmom sodobni ples. A vendar tudi tovrstne dileme žanrskega definiranja postanejo bolj ali manj postranskega pomena, saj se je letošnji program Gibanice – selektorjev Andreje Rauch Podrzavnik, Blaža Lukana in Virve Sutinen – izkazal v nekem drugem »skupnem imenovalcu«, in sicer v kakovostnih in komunikativnih formatih predstav. Kljub izjemno širokemu spektru uprizoritvenih konceptov (od izurjenih gibov in plesnih dinamik do zgolj njihovih fragmentov oziroma popolne odsotnosti »plesa z vsebino«), je bilo na festivalu zaznati stalno navzočnost izvirnih in dodelanih vsebin.
Od čistega plesa do čistega performansaSodobnoplesna produkcija, ki se dandanes (včasih upravičeno, pogosto tudi ne) izrazito kaže kot scenska veja brez trdnejših pravil ali opornih izvedbenih naracij, tudi v slovenskem prostoru vsako leto bolj dosega visoko raven zlitja raznolikih umetniških praks. Profesionalni plesalci sodobnega plesa in tudi izvajalci, ki v tovrstni prostor vstopajo le priložnostno ali v maniri eksperimenta, ne le pogosto, ampak že skorajda praviloma v procesih ustvarjanja vzpostavljajo dialoge še z ostalimi (»bližnjimi«) uprizoritvenimi formami, kot denimo performansom ali večmedijskimi predstavami.
Rezultat se kaže v razsrediščeni funkciji telesa/telesnosti, ki vse manj posreduje zgodbo skozi gib, ples ali fizično prisotnost kot tako, ampak ta postaja le še parcialni element znotraj (pogosto razkošno) verbalnih in multimedijskih spremljevalnih vsebin. Kot posledica te tendence se je na festivalu pokazala vrsta predstav (med njimi Tam daleč stran – uvod v egologijo Betontanca Ltd., Bliss Male Kline in Med nama Leje Jurišić in Teje Reba), ki pa so tovrstno prelivanje estetik izvedli vsebinsko utemeljeno in s preprečljivim avtorskim stališčem.
Govorica »še vedno plešočega« telesa kot jedra izvedbe in izčiščena koreografska podlaga sta zapolnjevali predstave Baga-Basta (Milan Tomášik, Alexander Gottfarb), 10 minut (Buljan, Casanovas, Clug, Kovač, Zambrano), DUET 012 (Rosana Hribar, Gregor Luštek), (P)razno? v izvedbi mlajše vznikajoče generacije ter Goldbergove Variacije (Jurij Konjar). Čisti performans Jake Laha in Sad Sam/Almost 6 Matije Ferlina v sklopu programa nista predstavljala nameren odmik od smernic sodobnega plesa kot predvsem profilirano razumevanje (samo)izvajalske pozicije; ta se pri prvem meditativno spreobrne globoko v intimo, pri drugem pa se fokus dialoga ironično nanaša na nežive subjekte – plastične figurice.
V festivalski program je bila letos uvrščena tudi fotografska razstava Kot da nihče ne gleda Nade Žgank in Mihe Frasa, ki sta skozi objektiv dokumentirala tako domače kot tuje plesne predstave in performanse. Je pa Gibanica 2011 poskrbela tudi za vidne posege v javni prostor: eden izmed njih je bil izvajanje plesnih koreografij na prehodih za pešce v projektu Zelena luč (Mateja Bučar), Plešoče grafite, ki so bili projicirani na pročelje ZRC SAZU, pa je zasnoval Andrej Intihar.
Institucionalizacija in mreženje
Festival sta pospremila posveta Institucionalizacija sodobnega plesa na Ministrstvu za kulturo in Mreža sodobnega plesa. Prvega so se udeležili predstavniki European Dancehouse Network, Ministrstva za kulturo in nevladnih organizacij. Pristojni na ministrstvu so, po že večletnem apeliranju ustvarjalcev po ustanovitvi institucionalnega okvirja sodobnega plesa, za leto 2011 in 2012 obljubili finančno podporo v višini 1,5 milijona evrov in investicijo v izgradnjo centra za sodobni ples, h kateremu prilagajo tudi formuliran osnutek statuta o njegovem delovanju. Soglasni sklep udeležencev posveta pa je opozoril predvsem na previdno upravljanje s pridobljenimi sredstvi, ki naj bi temeljilo na dobrem poznavanju heterogenosti sodobnoplesne scene, še posebej pa naj bi se izogibalo favoriziranju določenih ustvarjalcev ali zavodov.
Osrednja tema diskusije Mreženje sodobnega plesa je bila, kako doseči večjo postprodukcijo in distribucijo sodobnega plesa tudi izven Ljubljane ter ga obenem učinkovito vpeljati do dislociranega občinstva, izobraževalnih ustanov in potencialnih produkcijskih partnerjev. Format Gibanice bi izvršni producent (Društvo za sodobni ples Slovenije) in njegovi številni partnerji v prihodnje želeli zasnovati kot celoletno angažirano delovanje, ki bi kontinuirano skrbelo za prepoznavnost sodobnoplesne produkcije po vsej državi (»Karavana sodobnega plesa«), se povezalo s kulturnimi institucijami posameznih regij ter prodrlo v zavest pedagogov in vzgojo mladih. Ravno slednje spodbudi pomislek, da bi se morda moralo poleg tujih selektorjev, ki bodo poskrbeli za mednarodno prepoznavnost slovenskega sodobnega plesa, na Gibanico povabiti tudi domač pedagoško-izobraževalni kader, ki je prepogosto tista »nevidna« bariera, ki ustavlja pretok za pridobivanje novega, predvsem pa mlajšega, torej potencialnega občinstva.
Gibanica v številkah
Predstave si je ogledalo 1600 ljudi. Če prištejemo še razstavo, video instalacijo, oba posveta in večerne zabave, je bilo število občinstva prek 2000.
Gibanico je obiskalo skoraj 40 tujih selektorjev oziroma programerjev, ki so po prvih odzivih sodeč zadovoljni z bero slovenskih sodobnoplesnih predstav preteklih dveh let.
