Glasbeno gledališče Dekameron

V Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) so se odločili kakovostno ­nadgraditi niz uspešnih uprizoritev preverjenih tujih muzikalov z izvirno stvaritvijo domačih avtorjev (Ire Ratej, Mateja Krajnca in Milka Lazarja), ki so si za izhodišče izbrali zbirko renesančnih novel Dekameron Giovannija Boccaccia (nastalo med 1349 in 1353) ter deseterico protagonistov postavili­ v današnji prostor in čas. Zahtevna uprizoritev, v kateri sodeluje z alternacijama enajst igralcev ter v dveh zasedbah štirinajst inštrumentalistov, je na odru nastajala od 7. decembra lani in je doslej največja koprodukcija MGL in SNG Nova Gorica. Pred nocojšnjo ljubljansko premiero je posebej za naše bralce spregovoril skladatelj Milko Lazar.

Kako bi opredelili svojo glasbeno­ stvaritev?

Najprej moram povedati, da mi je bilo sodelovanje z režiserjem Borisom Kobalom, avtorico libreta in dramaturginjo Iro Ratej in vsemi igralci v izjemno zadovoljstvo, v veliko čast mi je tudi sodelovanje z orkestrom vrhunskih inštrumentalistov. Kot je bilo načrtovano že od začetka, je tudi nazadnje nastal neke vrste muzikal. Ta se bistveno razlikuje od opere, saj je glasbe v njem manj. Nasploh nismo pretiravali v podlaganju dramskih dialogov z glasbo, saj se glasbene povezave med songi in dramskim nadaljevanjem pojavijo le v nekaj prizorih, ko glasba opravi tudi vlogo določene spremljave pod besedilom. V nekaterih prizorih bi glasba nemara bolj motila, kot dodatno podprla posamezne dialoge.

V Dekameronu si udeleženci dogajanja pripovedujejo niz zgodb. Taka zgradba dopušča tako v literarnem kot glasbenem izražanju izbiro različnih slogovnih in žanrskih prvin. Ste z glasbo sledili želji po raznolikosti in pestrosti ali ste skušali z njo doseči povezovalno enovitost celote?

Doseči sem skušal enovitost in zaradi tega nisem posegal po različnih slogovnih prvinah, saj bi to preveč razbilo duha uprizoritve. Kljub vsemu je prekratka, da bi v njej lahko razvili več slogov. Kljub različnostim v orkestraciji sem skušal vzbuditi vtis, kot da bi posamezne songe že kdaj slišali. Želel sem si ustvariti vtis večno zelenih melodij, ne da bi pri tem ponujal plagiate priljubljenih popevk. Posegel sem v območje dovolj spevnih 'šlagerjev', primernih tudi za igralce, ki niso poklicni pevci. Dodati sem skušal čim bolj razigrano orkestracijo, kakršno omogoča sedemčlanski sestav vrhunskih ­poklicnih glasbenikov. V glasbi sem uporabil celo dva kratka citata iz glasbe Nina Rote, ki ju morda niti poznavalci ne bodo odkrili.

Je glasbena spremljava živa?

Vseskozi, kar omogoča živo in vznemirljivo interakcijo med igralci, pevci in plesalci ter glasbeniki, čeravno se med sabo ne vidijo.

Koliko ste v procesu skladanja lahko upoštevali glasovne zmogljivosti nastopajočih? Ste svoje delo opravili že pred vajami ali ste kake podrobnosti spremenili oziroma popravili med procesom vaj na odru?

Približno 95 odstotkov glasbenega dela sem opravil vnaprej, pri čemer sem upošteval še »varne« glasovne obsege igralcev. Na vajah smo skušali določene podrobnosti še nadgraditi in spremeniti, da bi lahko posamezni dramski značaji prišli še bolj do izraza. Kje smo kakšno lego znižali, drugje pa zvišali. Ampak v glavnem so pesmi ostale, kot so bile prvotno zložene.

Ste bili tudi korepetitor?

Ne, to delo je opravil pianist Joži Šalej, ki sem mu popolnoma za-upal glasbeno vodstvo, saj je vse zelo natančno zapisano v partituri. Pevce spremlja sedemčlanski orkester, ki mu izjemno zanimivo barvo dajejo violina, violončelo, trobenta, tuba, saksofon, klavir in bobni. Zvok je nekako sredozemsko-srednjeevropski in posega morda za stoletje nazaj. Zavestno nisem hotel vnašati renesančnih glasbenih vplivov, ker bi to preveč priklicevalo Boccacciev čas in bi taka glasba težko prepričala sodobnega gledalca. Izogibal sem se tudi primesi sodobne pop glasbe.

Ste z opravljenim delom po ­zadnjih vajah že zadovoljni?

Sem, toda ustvarjalec ni nikoli povsem zadovoljen, in če bi po opravljeni izkušnji moral delati na novo, bi najbrž spet delal nekoliko drugače. Tako pač je v našem poslu. Dogajanje na odru se je zelo približalo tistemu, kar sem imel v glavi, ko sem se lotil skladanja. Seveda je uprizoritev še vedno v procesu nastajanja in dozorevanja ter bo taka tudi po premieri in prvih ponovitvah.

Vas je najnovejša skladateljska izkušnja spodbudila k nadaljnjemu pisanju za glasbeno gledališče?

To sicer ni ravno moj glasbeni žanr, redno se z njim ne ukvarjam, me pa zelo veselijo občasni 'odskoki' v gledališke sfere. Zagotovo bi se z veseljem lotil podobnega podviga, če bi začutil v okolju bolj naklonjeno vzdušje izvirnemu ustvarjanju muzikalov za uprizoritve na poklicnih gledaliških odrih ter s poklicnimi glasbeniki.


*

Avtorica libreta in dramaturginja Ira Ratej: »Deset mladih, sedem žensk in trije moški, se, podobno kot pri Boccacciu (tam pred kugo), tokrat zateče pred pandemsko gripo v zapuščene in zaprašene prostore gledališča Dekameron, kjer brez možnosti vsakršnih elektronskih stikov s svetom z razpoložljivimi kostumi in rekviziti uprizarjajo igre v igri iz deset izbranih Boccaccievih novel.«

*

Režiser Boris Kobal: »Osrednja spodbuda za dogajanje je prazen prostor gledališča, ki je odprt in svoboden prostor teatra mundi. Ves čas smo se držali tudi spoznanja italijanskega Nobelovca Daria Foja, da je za dobro satiro na odru treba ustrezno preplesti politiko, seks, religijo in smrt.