Tiskane izdaje
Praznovanje gledališkega dneva od leta 1962 poteka vsako leto 27. marca na pobudo Mednarodnega gledališkega inštituta.
Prvo leto ga je pospremila poslanica Jeana Cocteauja, o pomenu gledaliških vizij pa tokrat govori pet avtorjev z različnih celin. In Slovenci? Direktorica Slovenskega gledališkega inštituta Mojca Jan Zoran je poudarila, da smo »nedvomno gledališki narod«.
Osrednja proslava Mednarodnega gledališkega inštituta, ki praznuje sedemdesetletnico delovanja in ima zdaj centre v več kot devetdesetih državah (vodi ga švicarski dramatik Tobias Biancone), bo nocoj v Parizu v dvorani Unesca.
Letos je pripravilo poslanice pet avtorjev, indijski režiser Ram Gopal Bajaj, libanonska dramatičarka in režiserka Maya Zbib, britanski igralec in režiser Simon McBurney, mehiška dramatičarka Sabina Berman in v Kamerunu rojena dramatičarka iz Slonokoščene obale Wèrê Wèrê Liking.
Prostor skupnega premisleka
Libanonka je sporočila, da je gledališče tu, da bi vrnilo moč in pomen besedam v areni idej in debat, v prostoru kolektivne vizije. »Z močjo pripovedovanja zgodb in imaginacije nam gledališče daje videti svet in drug drugega na drugačen način ter v času prevladujoče ignorance in nestrpnosti odpira prostor za skupni premislek.«
Mehičanka vidi največji greh človeštva v odtujitvi, v pomanjkanju sočutja, čemur lahko odpomore ravno gledališče. »Bolj kot literatura in kino je gledališče, ki zahteva prisotnost ljudi pred drugimi ljudmi, čudovito prikladno za to, da nas obvaruje pred tem, da bi postali algoritmi, čiste abstrakcije.«
Direktorica Slovenskega gledališkega inštituta Mojca Jan Zoran je poudarila, da s(m)o Slovenci »nedvomno gledališki narod, saj je slovensko gledališče ena od kulturnih identitet slovenskega naroda. [...] Danes je obsežna in raznovrstna gledališka produkcija naš vsakdan. Vse redkeje se zavemo, da je tako bogata in kakovostna gledališka ponudba naš privilegij in ne samoumevnost, privilegij, ki ga moramo v vsakem trenutku čuječe negovati.«
Zmes čustev in discipline
Na nocojšnjem slovesnem odprtju 48. Tedna slovenske drame v Prešernovem gledališču Kranj bo slišati tudi slovensko poslanico. Napisal jo je Jernej Lorenci, ki o gledališču pravi: »Želi si negotovosti, nepredvidljivosti, nevarnosti. Hoče zapeljevati in odbijati. Božati in mrcvariti. Dolgočasiti in čarati. In pogosto vse to hkrati. Gledališče hoče, da na iste znane in poznane reči pogledamo drugače. Obsedeno je z ljubeznijo, smrtjo, samoto, strahom, posameznikom in skupnostjo. In z vsemi kombinacijami. In neskončnimi variacijami.«
Saša Pavček, predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije (Zdus), je dodala: »Da smo Slovenci narod pesnikov, je že dolgo znano, a Slovenija se lahko pohvali tudi z dobrim in plodnim gledališkim ustvarjanjem. Ni tujega režiserja, ki ne bi rad delal prav s slovenskimi igralci in igralkami, saj zanje velja, da so zmes močnih čustev in discipline.« Vinko Möderndorfer je ob prazniku gledališča dejal: »Gledališča je v naši deželi premalo! Nujno bi potrebovali še eno, novo slovensko gledališče. Gledališče, ki bi posebej gojilo in igralo slovensko dramatiko, na primer.«
Združenje dramskih umetnikov Slovenije bo nocoj v Kranju podelilo priznanja za dosežke v preteklem letu: Andreju Kurentu odličje Marije Vere za življenjsko delo, veliki bršljanov venec, priznanje za vsestransko gledališko ustvarjanje s poudarkom na dramaturgiji Liviji Pandur, Aljoši Ternovšku in Juriju Zrnecu priznanje Zdus za igralske dosežke za leto 2017 in Ivanu Peternelju bršljanov venec za umetniške dosežke na gledališkem področju.
Otvoritvena predstava festivala Zrno soli ali Vse najboljše, Marina! v režiji Nede R. Bric je krstna uprizoritev koprodukcije PG Kranj z Narodnim gledališčem Tuzla (tam je bila premiera lani novembra). V delu, ki je nastalo na pobudo Narodnega gledališča, režiserka integrira dva svetova, slovenskega in bošnjaškega – posamezne usode ljudi iz obeh združi v presunljivo celoto.
