Tiskane izdaje
S koncem tedna se je končal tudi največji mednarodni festival uličnega gledališča pri nas Ana Desetnica. V preteklem tednu je potekal v desetih slovenskih mestih, na programu pa se je zvrstilo veliko različnih predstav. Ana Desetnica je dober primer in dokaz, da je ulično gledališče na slovenskih ulicah vse bolj priljubljeno.
Takšen festival mestnim ulicam za vsaj nekaj dni podari živahnost in odvzame vsakdanjo monotonost in rutino. Poletno pohajkovanje po njih postane zabavno, če po naključju, pomoti ali načrtu ujamete katero izmed predstav.
Ulično gledališče je samo po sebi nekakšen fenomen. Kot pravi Goro Osojnik, oče festivala Ana Desetnica, se je v Sloveniji pojavilo v istem času kot v drugih delih Evrope, to je v 70. letih. Težko ga je definirati in postaviti v neki okvir.
S tem se strinja tudi Petra Žišt, ki je svojo diplomsko nalogo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani namenila tej temi. Kot pravi, je ulično gledališče izmuzljivo in se izmika kategorizacijam, hkrati pa ponuja nekaj novega in ima transformativno moč – tu govorimo o transformaciji prostora, kjer se pojavlja, telesih nastopajočih kot tudi gledalcih in splošnih družbenih pogledih.
Prednosti uličnega gledališča sta možnost prilagoditve in inovativnost. Gre za svoboden in realen svet brez omejitev, ki jih sicer določajo stene in zidovi. Omogoča tudi neomejeno uporabo predmetov in materialov.
Ulično gledališče je dostopno vsem
»Ulično gledališče danes je predvsem izraz sodobnega duha,« meni Petra Žišt. Nanj vpliva čas, v katerem nastaja, in je hkrati zelo prilagodljivo na sodobne razmere. Velikokrat se dotika aktualnih družbenih tem, s tem pa vpliva na družbeno dogajanje. Goro Osojnik pravi, da je treba za dober nastop na ulici v aktiven dogodek povezati tri stvari: umetnika, gledalca in prostor.
»Vse to sestavlja dober dogodek. To je ulica.« Ker je ulica javni prostor, je tudi dostopna javnosti. Ulično gledališče doseže veliko ljudi, saj je namenjeno vsem, ni družbeno pogojeno, je brezplačno in lahko dostopno.
Tudi Petra Žišt se rada udeležuje dogodkov, povezanih z njim: »Uživam v vzdušju vrveče ulice, v druženju z uličnimi umetniki, ki sprejemajo kogarkoli, ki se zanje zanima. Zanimalo me je življenje ustvarjalcev in njihova prepričanja, ki so pogosto drugačna, nekonvencionalna.«
Ana Desetnica kot vodilna evropska sila uličnega gledališča
Poleg dobrega odziva publike je dokaz, da se ulično gledališče razvija v pozitivno smer, tudi Šugla, Šola uličnega gledališča. To je dveletni izobraževalni program, ki je nastal pod okriljem Društva Gledališča Ane Monro.
Namenjen je vsem, ki si želijo ustvarjati gledališče na ulici. Kot je povedal Goro Osojnik, so pred leti ugotovili, da primanjkuje podmladka, ki bi nadaljeval tovrstno umetnost na ulicah, zato so ustanovili Šuglo. »Prva generacija je zelo uspešna, nekateri nadaljujejo izobraževanje tudi v tujini. Letos lahko suvereno rečem, da cilj, ki smo si ga zastavili s Šuglo, da bomo v dvajsetih letih postali vodilna evropska sila uličnega gledališča, postaja realnost.«
Znanje za mlajše generacije
Tea Vidmar je pedagoška vodja Šugle in se že nekaj let aktivno ukvarja z uličnim gledališčem. Pripada drugi generaciji Šugle, s svojim duom, imenovanim Duo AllaTea, se uveljavlja v slovenskem okolju in počasi tudi v mednarodnem. Pravi, da je v dveh letih pridobila veliko znanja za ustvarjanje uličnega gledališča in tudi zagona, da ga raziskuje naprej.
Skupaj z Gorom Osojnikom organizirata izobraževanja o njem: »Želimo si, da bi Šugla s časom prerasla v akademijo uličnega gledališča. Ravno letos smo izvedli prvo mednarodno poletno šolo Šugle, ki je potekala med festivalom in je bila namenjena umetnikom različnih smeri, ki jih zanimajo zakonitosti ustvarjanja na ulici.« Tudi sama opaža, da se zadnja leta razvoj uličnega gledališča pozna pri prenosu znanja na mlade.
Ana Desetnica in podobni festivali uličnega gledališča lahko veliko prispevajo k prepoznavnosti mesta in privlačijo turiste, mesto pa z njimi pridobiva identiteto. Prostor, kjer se dogaja prireditev uličnega gledališča, zaživi in dobi novo funkcijo. Če so v 70. letih prejšnjega stoletja ulične performerje lahko aretirali ali obtožili beračenja in oviranja javnega reda in miru, je danes tovrstni »zločin« nadvse prijeten in sprejemljiv.
