Tiskane izdaje
Eno največjih literarnih imen z območja nekdanje Jugoslavije Danilo Kiš bo nocoj na Mittelfestu v Čedadu v središču pozornosti. Uprizorili bodo namreč predstavo po njegovem delu Grobnica za Borisa Davidoviča. Kiševo delo zelo ustreza usmeritvi festivala, ki stavi na kreativne in kritične dialoge v Srednji Evropi, pravi režiser predstave Ivica Buljan. Ta je za Delo pokomentiral tudi njegov opus in prenos njegove proze na gledališki oder.
Če Danila Kiša (1935–989) mnogi razumejo kot literarnega predstavnika Srednje Evrope, pa Buljan v njem prepoznava tudi paradigmatičnega reprezentanta jugoslovanske ideje. »Njegov oče je bil madžarski Jud, ubit v Auschwitzu, mati Črnogorka, rodil se je v Subotici, živel v Beogradu in Parizu, objavljal v Zagrebu. Kiš je med poslednjimi ikonami izginule države, oster kritik dogmatskega komunizma in največji, najostrejši nasprotnik nacionalizma.«
Kdor hoče razumeti politično situacijo v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni, mora prebrati Grobnico za Borisa Davidoviča, je prepričan Buljan. »Kiševa pripadnost različnim kulturam, njegova erudicija in moralna integriteta so del zapuščine, na katero sem ponosen. Delo na predstavi je skromen poklon velikemu učitelju, ki je umrl neposredno pred razpadom Jugoslavije,« še dodaja.
Postmodernistični kontekst
Grobnico za Borisa Davidoviča, knjigo sedmih krajših novel, je Kiš objavil leta 1976. Delo je dvignilo precej prahu, deloma zato, ker se je v njem avtor spopadel z nekaterimi travmatičnimi zgodovinskimi dogodki, od pokristjanjevanja Judov v 14. stoletju do montiranih procesov v stalinistični Rusiji. Kritik Matej Bogataj je, denimo, ob prevodu knjige v slovenščino leta 1999 v njej izpostavil prav motiv ponavljajočih se totalitarnih vzorcev skozi zgodovino.
Na ravni pisateljskih prijemov je Kiš že uporabljal tako imenovane postmodernistične metode citiranja, povzemal zgodovinske vire, ki jih je umestil v specifičen kontekst literarne fikcije. Prav ti so sprožili precej žolčno polemiko, v kateri so kritiki Kišu očitali plagiatorstvo.
Predrag Matvejević je v nekrologu ob Kiševi smrti afero v zvezi s to kultno knjigo označil za prelomni dogodek v pisateljevem življenju, po katerem se je ta preselil v Pariz. Knjiga je kljub nerazumevanju in gonji doma doživela mednarodni preboj, izšla je pri eminentnih založbah, kot sta Gallimard, Penguin, in pridobila široko občinstvo; med drugim za Kiševo oboževalko velja teoretičarka in filmarka Susan Sontag.
Kiš za današnji čas
Režiser Ivica Buljan, ki je bil pred kratkim deležen navdušujočih kritik za predstavo Macbeth po Shakespearu na festivalu Almada na Portugalskem, se v predstavi osredotoča na tisto Kiševo zgodbo, po kateri je roman dobil ime. Kako to kultno delo komunicira z današnjim časom?
»Kiševi teksti zavzemajo pomembno mesto v mojem etičnem in estetskem formiranju,« je povedal Buljan. »Iz knjige, ki zaobjema sedem novel, sem izbral naslovno, ki jo razumem kot manifest kiševske poetike. Avtor se v njej sklicuje na dva običaja. Grki so za tiste umrle, katerih teles ni bilo mogoče najti, dali zgraditi kenotaf, prazno grobnico, Judje pa mrtvemu, preden ga pokopljejo, rečejo: 'Vedi, da si mrtev.' Kiš gradi moderni kenotaf Borisu Davidoviču Novskemu, teroristu nihilistu, ki je bil komunistični internacionalist, a ga je stalinistični režim po krivem obtožil, podvrgel montiranemu procesu, ga mučil, deportiral in – kar je za revolucionarja najhuje – obsodil na pozabo. Knjiga je spomin na vse žrtve totalitarnih režimov.«
V predstavi poskuša režiser osvetliti ideološke prostore in nezavedne ambiente, ki jih ponuja Kiševa proza, na katero so odločilno vplivali Jorge Luis Borges, George Steiner, Osip Mandelštam, Aleksandr Solženicin: »Kiš pisatelja razume kot arhivarja logosa, ki kaže na potrebo po kulturi spomina.
Ta travmo, ki je nastala z rušenjem zgodovinske zavesti, ponovno osmišlja v fikciji.« Tekst po njegovem lahko razumemo kot zgodovinski roman o obdobju od konca 19. do sredine 20. stoletja. »Fiktivni avtor se pri tem sklicuje na dokumente, o katerih ne moremo vedeti, ali so resnični ali zasnovani na resničnih dogodkih,« še pojasnjuje Buljan.
Iz proze na oder
O tem, kako proza deluje v gledališču, režiser pravi: »Moja prva predstava je bila Ime na vrhu jezika po prozi Pascala Quignarda, kjer gre za intimno izpoved, parafrazo staronormanske legende in psihoanalitične študije. Postavljanje predstave na Kiševi prozi je vendarle nekaj čisto drugega. Kompleksen dokumentaristični material tu kombiniram z intenzivnim fizičnim performansom.«
Režija zanj ne pomeni preprosto prestavitve znanega teksta v drug medij, »ampak avtorski dialog z obstoječim umetniškim delom«. Svojo osnovno režijsko usmeritev še opredeljuje: »Sem strasten bralec Pasolinijevega Manifesta o novem gledališču, preziram 'brbljav' tradicionalni teater, a blizu mi ni niti akademska avantgarda. Gledališče besed (theatre de parole) je zame način boja proti množični kulturi pozabe.«
Čisto konkretno so se na predstavo z igralci pripravljali z branjem, analizo in primerjavo tekstov, pravi režiser. »Največ pozornosti posvetim izgovarjanju misli na artaudovski način, in nikakor ne deklamatorski. Današnjim gledalcem je pomembno približati svet idej, jim ponuditi raziskovalni napor in užitek v dešifriranju teksta.«
Pri analizi Kiševe Grobnice so uporabili tudi klasično teoretsko orodje: Vladimirja Proppa, Ludwiga Wittgensteina, Sigmunda Freuda pa tudi današnje mojstrovine serije Pravi detektiv, sklene Buljan.
