Tiskane izdaje
Domače gledališke odre je v minulem tednu zaznamovala trojica krstnih uprizoritev, ki so nastale po predlogah slovenskih avtorjev. Medtem ko sta dve odstrli sodobni različici dramske pisave (Vaje za tesnobo in Do tu sega gozd), je tretja (Rokovnjači) segla dlje v zgodovino, a z namenom, da jo prikaže v luči aktualnih, sodobnih gledaliških prijemov.
Miha Nemec in Nejc Valenti sta afiniteto do (pozabljene, ali pa vsaj danes preveč reflektivno zanemarjene) slovenske literarne zakladnice nakazala že v lanskem projektu Life®anti, kjer še zdaleč ni šlo le za goli prikaz zgodovinskega konteksta, temveč za njegovo pretresljivo aktualnost in vnovični premislek o smislu, namembnosti in ciljih gledališke umetnosti.
Tudi pri Rokovnjačih (koprodukcija SNG Nova Gorica in Prešernovega gledališča Kranj) sta ostala na začrtani liniji prevetritve slovenskih proznih besedil, v polju uprizoritvenih praks precej odrinjenih na stranski tir. Zgodovinski roman Rokovnjači (1881) Josipa Jurčiča in Janka Kersnika sta režiser Nemec in dramaturg Valenti podvrgla sistemu, ki si prizadeva rušiti iluzijo in krhati romantične pridihe zgodbe, nastopajoče pa ovija v karikirane, popačene, mestoma surrealne osebke, ki zgolj predstavljajo izvirne like, med njimi zeva distanca in tudi kadar se pritakne moment poglobljene psihološke identifikacije, je ta le hipna in potvorjena.
Po eni plati arhaični zven jezika, času primeren kostumski ton (Bjanka Adžić – Ursulov), pretirane gestikulacije in staroveške telesne kretnje, na drugi neprestani izstopi iz tovrstnih vzorcev patine. Obilica načrtnega fingiranja, transparentnega premetavanja scenografije (Petra Veber) kot pač povsem enakovreden sestavni del odrskega dogodka in – kot osrednji avtorski poseg – umestitev robustnih songov (Niet) izvržejo razdrobljen, polovičen učinek, za katerega se je težko odločiti, ali nas zabava (v slogu mjuzikla) ali želi stresati naš moralni čut (z maniro brechtovske potujitve).
Na situacijskem nivoju povsem domiselni uprizoritvi se zaradi ohlapne selekcije izvedbenih elementov in prizorov izmakne kritični naboj, ki bi fokusirano uperil prst v dandanašnje družbeno »rokovnjaštvo«; v ponovno mizerno nemoč malega človeka in v perverzno dvoličnost posameznikov, ki se podnevi (v javnosti) kažejo kot dobrohotni junaki, ponoči (v času tkanja manipulacij) pa preko vseh mer mendrajo čez človeške duše.
»Zgolj še ena vaja«
Čeprav dramsko besedilo Vaje za tesnobo Vinka Möderndorferja že v izhodišču nalaga celo vrsto hektičnih premenjav likov, lokacij in medosebnih energij, režiser Jaka Andrej Vojevec dogodkovno odrsko sočasnost potisne še precej dlje. Uprizoritev namreč idejno zastavi »kot zgolj še eno vajo« in ji že na samem začetku s privatnimi igralskimi vnosi in neposredno komunikacijo z avditorijem izmakne standardne – dovolimo si ta izraz – gledališke kode.
Serija kratkih, razdrobljenih dialoških sekvenc – s katerimi je Möderndorfer (simbolno) zaobjel tako rekoč vse poklicne, socialne in generacijske skupine ter z njimi skozi metodo mikrosituacij izrisal globalno (duhovno in materialno) krizo sodobnega človeka – se sestavlja sproti in kakor da brez pravega reda, navidezno kaotično ter s sproščenostjo in raziskovalnim pridihom, ki ju pripisujemo procesu gledaliških vaj.
Vojevec (ki podpisuje tudi scenografijo) skupaj z dramaturginjo Niko Leskovšek na prvem mestu preigrava in preizkuša predvsem »oblikoslovje« postavitve, lomljenje ne le med zasebno in poklicno podobo igralca, ampak luščenje njegove funkcije akterja tudi znotraj surove praktične operativnosti.
Zasedba, umeščena med nagrmadeno in odsluženo scenografijo, hkratno opazuje, izvaja zvočne efekte, igra, čaka, se preoblači in logistično podpira potek predstave, ponuja skorajšen vtis, da jo tudi režira. Razmerje med estetsko podobo postavitve in tekstovno predlogo že sili v premoč prve, kar je povsem legitimno, saj znotraj nenehnih vitalnih preklapljanj med »fiktivnim in realnim« dogajanje nikoli ne zdrsne v prazni tok.
Čutna tesnoba, sugerirana kot osrednji motiv dramskega teksta, je ob takšnem laboratorijskem konceptu razrahljana in ponekod v celoti izostane, toda najbrž brez prevelike škode, tako ali tako nas čaka ob vrnitvi v naša lastna življenja.
Izostreni uvidi
Do tu sega gozd temelji na besedilu Nataše Matjašec Rošker, ki ga preveva prepletanje globokih in izostrenih uvidov v tolmune življenja, nemalokrat tiste temačne, kjer se zgoščajo osamljenost, izgubljenost, bolečina spominov in pekoče podoživljanje lepih, a preminulih doživetij.
Razporejenost vsebine med tri akterje ni ravno poljubna, hkrati pa jih ne zamejujejo prevelika karakterna odstopanja; so prototipi, pripovedovalci zgodb, ki se bojujejo z arhetipskimi čustvenimi zankami strahu in minljivosti, povrhu pa jih pritiska k tlom še odtujenost sodobne tehnološke ere.
Njihov pristop k dejanjem je previden, včasih negotov, obdan z odmerjenimi posegi glasbe in projekcij, največkrat prostorsko le nakazan ali podkrepljen s kakšnim asociativnim vizualnim elementom. Sicer pa je neomajna prvina tega pronicljivo intimnega besedila brez dvoma v tem, da skozi naracijo sprejemniku ponuja nevidni (tako emocionalni kot čutni) vstop v situacije tudi brez kakršnih koli realnih pripomočkov.
