Tiskane izdaje
Doroto Masłovsko, provokativno poljsko prozaistko, je Thomas Ostermeier povabil, naj za potrebe nemškega festivala dramsko razmisli multikulturnost in nacionalne identitete. Igra, ki se začne s spominom na vznik druge vojne in konča z vicem, je konglomerat in prešanka o Novi Evropi.
Obojen namen, prikazati Nemcem, kako jih vidijo Poljaki, in obratno, dosega z gosto stiliziacijo, pobrano iz množičnih občil in teveja, nadomestka domačnosti štedilnika, pečice in skupnega hranjenja.
Potrošništvo in šumenje medijev, razlike in sovraštvo, zbrisani in preneseni na raven ponudbe in kreditiranja, nam zdaj v kauflandih in Tescih vračajo za neprijaznost enih ob okupaciji, razlika med zapovedanim užitkom ob trošenju in usihajočo kupno močjo, vse je počez nametano, brez strukture, kot pri kakšni Jelinkovi ali na komercialkah se prelivajo vsebine in formati in jeziki, zaradi stereotipov in banalne govorice mašil blizu ionescovski atmosferi.
Tri v enem, babica, vnučka in mati, v razsutem stanovanju okoli teveja, kamina ubogih na duhu, zatem še prijateljica debelajsa in drugi, kot da spodbujeni z Moškim in njegovim filmom, oni so v glavi poseljene fantazmagorije; on je očitno pripovedovalec in bruha stereotipne scenarije, potaknjene v socialno in okolijsko devastirane krajine, v katerih jejo 'suho jebo', berejo stare ženske revije in jezično preoblačijo modne nasvete, kar ni brez humornega efekta; glede Poljakov so sklepi skoraj jarryjevski, Poljaki nekdaj vse in čez vse, zdaj Evropejci in nič Poljaki in je tako in zato pri njih vse v redu.
Režija Ivane Djilas postavlja igro v prevodu in ob dramaturškem prispevku Darje Dominkuš, ki jo posrečeno jezikovno razplasti v 'razklumpano' stanovanje; čez stene je projicirana mreža, raster, ki ob opazni maski priskrbi vtis virtualne in medijsko obdelane podobe, projicirani so babičini spomini, teve program, aviomiting in virtualci – scenograf je Branko Hojnik, avtorica videa Vesna Krebs. Temu sledita mestoma duhovita, sicer pa levitev junakinj in 'nakinčanost' medijcev poudarjajoča kostumografija Jelene Proković, podpira pa ju glasba Boštjana Gombača.
Djilasova pušča ontološki dvom o junakinjah (ki jih ni), na koncu, ko se vse ruši v kataklizmi, igro zaostri in upočasni, vojna se zdi edina zaresna točka uprizoritve, zato nepričakovano angažiran in prestrašen konec; vse prej omogoči duhovitost, gibčnost in živahen tempo predstave. Vnučko odigra Alida Bevk kot prenapeto in gnusa nad stanjem stvari polno upornico, Saša Pavček in Nina Valič odlično zastavita proletarke z druge strani polic megaštacune, Matjaž Tribušon je kot Moški učinkovito in osupljivo poženščeni blaziranec, izrazito artificialna in učinkovito nastavljaška je igra Aljaža Jovanovića in Ive Babić kot medijcev, Silva Čušin je tudi v izrazu zadržana nemobilna babica, Vanja Plut izrezana potrošnica pofl revij, Tina Vrbnjak in Jure Longyka še bolj virtualna od ostalih.
Končni učinek uprizoritve je streznitev skozi smeh.
