Tiskane izdaje
Gledališki uprizoritvi Sen v Prešernovem gledališču Kranj in Mati v SNG Drama Ljubljana se vsaka na svoj način lotevata vprašanja aktualne družbene klime.
Komedija Sen se dogaja v galeriji, v eni tistih, ki predstavljajo izdelke sodobne umetnosti. Teh, bojda, nihče ne razume. Vsaj nihče od teh, ki so jim namenjeni. Torej tistim, ki umetnost razumejo kot emocionalno izkušnjo ali dejstvo, ki ga lahko dojamejo s pomočjo lastnega znanja, ne abstraktnih teoretskih konstruktov.
Avtor Sna, italijanski dramatik Enrico Luttmann, komično situacijo, ki veje iz razkoraka med videnim in ne-razumljenim, okrepi z zapletom, v galeriji spečega moškega, z umetnico, ki hoče ukrasti lastne eksponate, z lucidnima varnostnikoma ...
Za dobro mero se odloči še za eno potezo – zdravnik, novinarka in sin so tisti, ki na oder vstopajo neposredno iz parterja. Tako (na videz) zabriše mejo med odrom in parterjem ... kar je sicer res nastavek angažiranega gledališča, ki ga uprizoritev režiserke Mateje Koležnik prinaša bolj kot dodatek k mehaniki komičnega.
Koležnikova bolj kot v re-interpretaciji konteksta celotne uprizoritve obliko komedije riše skozi kredibilne igralske deleže. Os sta brez dvoma varnostnika. Oba, igrata ju Vesna Slapar in Peter Musevski, sta robata, klena, togih fizisov, utrujena od neutrujenosti. Na meji mentalne atrofije in kmečke lucidnosti sta bolj za v kakšen nakupovalni center kot v galerijo in ravno zato kvalitetna komična diskrepanca.
In, ne po naključju, svojo specifiko ohranita tudi kot neuspeli tatinski par, preoblečen v zajca in mačka. Ampak, če sta onadva antipod galerijske publike, zakaj je potem žena spečega, igra jo Vesna Jevnikar, interpretirana v enakih značajskih gabaritih?
Enakih predvsem po mentalnem ustroju, saj kot pripadnica srednjega razreda mora, tudi zaradi značajske zanimivosti, segati drugam kot varnostnika. Kakorkoli, ritem uspešno dvigujejo umetnica, po sili razmer tatica, igra jo Darja Reichman, pa tudi tisti iz parterja, zdravnik Boruta Veselka, pridni sin Mihe Rodmana in seveda »speče truplo« Antonio, Matjaža Višnarja.
Takšen, prizanesljiv in do gledalca prijazen, je Sen ravno zato pomenljiv. Na eni strani ga je mogoče razumeti ne toliko kot željo po ugajanju publiki, pač pa kot potrditev dejstva, da sveta umetnikov, ki ustvarjajo lastne (čeprav zlagane) vrednostne sisteme, in sveta konzumentov, ki imajo seveda tudi lastne vrednostne sisteme, pač ni mogoče združiti.
In nikoli ne bo drugače. Zakaj, to pa je druga stran uprizoritvenega »rezila«. Ker je to le odsev družbenega stanja, v katerem je različnost eden od temeljev gonila razvoja družbe. Različnost pa so privilegiji, samozadostnost, prezir, nonšalanca, tiranija večine nad manjšino, predvsem pa neenakosti, ki je ni mogoče odpraviti.
To pomeni, da je Sen več kot le razkrivanje enega od vrednostnih sistemov. Zaveda se namreč lastne nemoči, predvsem nemoči gledališča, da lahko naredi več kot dejansko zmore, da lahko zgolj prikazuje. In zato se zvito zateče v komiko. V peno.
Točka nič. Končno.
Ali se dejansko da prilesti ven iz vate, do tega vprašanja se poskuša prebiti zadnja Dramina uprizoritev na velikem odru, Mati. Za Brechtovo optimistično agitko o mogoči transformaciji gospodinje Pelageje Vlasove v prvoborko revolucije v režiji Sebastijana Horvata se zdi, kot da že od samega začetka dvomi v čudež.
Dvom je viden na več načinov. Tako kot delno že pri Snu, a bolj radikalizirano, imamo tudi tukaj opravka s potujitvami, direktnimi nagovori publike, za izstop »iz igre«, z distancirano igro, songi in sorodnimi mehanizmi razbijanja odrske iluzije (in njenega hkratnega potrjevanja).
Vstopna koda, Lado Bizovičar kot nekakšen konferansje, je že kar ključni nastavek razgradnje Brechtove literarne predloge. Mati z njegovo intervencijo postane medij razvedrilnosti, podrejen zakonom senzacionalizma, ugajanja in predvidljivosti. Ta »oklepaj« na koncu uspešno potrdi tudi Klemen Slakonja, ki v maniri spretnih televizijskih prodajalcev kozmetike namesto ideologije ponuja vero.
In kakšna je znotraj takšnega »sistema« glavna junakinja? V interpretaciji Nataše Barbare Gračner je prizadeta, trpka, odločna, željna sprememb, željna slediti svojim notranjim občutkom za pravičnost in resnico. Svet je zanjo nekaj, kar je potrebno in mogoče spremeniti.
Je zares, ni prostor ironije. Zato tudi odstopa od ostalih (Radko Polič, Uroš Fürst, Aleš Valič), ki svet, ki ga interpretirajo, hkrati že tudi rušijo. In zato je Mati človek drugega, minulega, časa. In zato je poraženka. In zato nihilistični dvom Horvata premaga danes čudaški, če ne celo smešni optimizem Brechta.
Kdo je torej Mati? Naša zemlja, domovina, ideja, ideologija, mati iz mesa in krvi? Mogoče vest, etika, politika, vera, industrija zabave? Mogoče vse to, mogoče pa le lastna odgovornost. Ki pa je zgolj lastna in od nikogar drugega. In zato nemočna. Tudi zato mati nazadnje obupa. »Pojdite domov ... revolucije ne bo nikoli«, zaključi že ne več Mati, pač pa Nataša Barbara Gračner na koncu ekstatičnega zaključnega monologa Matere. Nazadnje tudi ona »izstopi«. Krog je torej sklenjen. Gledališče je brez moči.
Spoznanje, da je sedanji družbeni sistem slaba menjava za nekaj, kar je tudi bilo slabo, ni novo. Ampak, se sprašujeta tako Sen kot Mati, kaj narediti? Sen Koležnikove trdi, da je treba vse skupaj jemati z veliko dozo humorja. Ta je edina rešitev. Horvatova Mati napeljuje na nasprotno. Je komad, ki se konča v »točki nič«, s čimer dokazuje, da so zaenkrat vse poti za rešitev izčrpane.
Če že sploh kaj, potem je mogoče to smisel te uprizoritve. Da pa jih je ravno zaradi tega treba še naprej iskati. In dokler se jih ne najde, se velja ali še naprej smejati ali pa sanjati, da bo mogoče enkrat le drugače. Do takrat pa so tisti iz Sna pred tistimi iz Matere vsekakor v prednosti.
