Tiskane izdaje
»Tekst je še danes neverjetno aktualen. Govori o spopadu med humanističnimi in neoliberalističnimi vrednotami,« pravi Vito Taufer, ki poudarja, da še ni videl primerne postavitve, torej po njegovem pravega razumevanja tega Albeejevega teksta.
Osma slovenska uprizoritev klasika ameriške dramatike 20. stoletja zbuja pozornost že zaradi Tauferjeve napovedi, da je celo slavni, z oskarji ovenčan film (z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom) skrajno zoprn. »Ta film je en velik nesporazum. In tudi to je bil eden od razlogov, zakaj sem se lotil tega izziva,« pravi Taufer. Vrabci čivkajo, da je to avtorjeva opredelitev do mita ameriškega sna, nekakšna deziluzija, prikaz laži in iluzij, ki tvorijo ameriški sen.
»V tekstu prepoznavam nekaj izrazito sodobnega. Američani so svoj sen izvozili po vsem svetu. Postala je globalna zgodba, ki jo prav danes, v zaostrenih kriznih časih prepoznavamo kot izrazito našo in občo krizo. To je model, ameriška varianta drame absurda, ki pa sloni na izrazito anglosaksonsko in empirično utemeljeni tradiciji realističnega pisanja. Za Albeejevo rašomonsko strukturo je vendarle mogoče razbrati, kaj Albee misli o tem rašomonskem vozlu,« pravi Vito Taufer.
Režiser poudarja, da gre pri tokratni uprizoritvi Virginie Woolf za bistveno drugačno razumevanja sveta in konflikta med generacijama, kot so ga interpretirali dosedanji poustvarjalci. Zgodba govori o dveh zakonskih parih, ki se zapletata in razkrivata na nočnem »after party« žuru, kjer ne manjka alkohola in sproščanja vseh mogočih čustev, nagonov, vseh mogočih zavrtosti in travm.
Starejši par živi v iluziji, imata namišljenega sina, hranita se s svojo ljubeznijo, iluzija jima je smisel življenja ... Skozi sadomazohistične igrice se cefrata na koščke, skušata priti do resnice drug o drugem, psihoanalitično se zapletata, vendar si čustveno ostajata zvesta, skupaj odgovarjata za iluzijo (sina), ki naj bi bil njun sen in sreča.
Medtem, ko starejši par ne more imeti otrok in gradi odnos na nekem humanizmu, pa v odnosu mladega para »piha zelo hladen veter«, kot pravi igralec Rok Matek. »Nick je en tistih modelov, ki magistrira pri devetnajstih, trenira boks, ki brezsrčno gensko spreminja rastline neglede na posledice.
Ukvarja se z bioinženiringom, hladno in brezsrčno v imenu kapitala in lastnih ambicij. Mlada dva si zavestno lažeta. Nick prizna starejšemu Georgeu, da se je poročil samo zaradi denarja in ker je bila Honey noseča.
»Pomembno je, da Albee nikjer nikogar ne obsoja, moralno se ne opredeljuje, nikogar ne napada, samo analizira, secira, prikazuje. Stoji na varni, objektivni, humorno ironični distanci. Zato je to konflikt vrednot. Ne samo naš svet, ampak svet nasploh razpada na dva dela, dve struji, dve mišljenji, na dva odnosa do humanistične dediščine. Sporoča nam, da en svet verjame v prihodnost, drugi se prihodnosti boji, en skuša najti smisel v človeku kot družbenem bitju, drugi pa stavi na maksimo človek človeku zver. Tekst je izrazito ameriški, treba ga je govoriti in misliti v amerikanščini,« opozarja Taufer.
Ničesar (skoraj) niso črtali iz izvirnika. Je pa res, da Albee svoje besedilo (ki je nastalo leta 1962) vsakih nekaj let dopolni in je pri avtorizaciji predstave od Gledališča Koper zahteval, da uporabi njegovo najnovejšo verzijo. Zanimala ga je tudi scenografija, kostumi in druge podrobnosti, preden je dovolil osmo slovensko uprizoritev.
Predstava je v šestdesetih letih razdelila ameriško gledališko kritiko do te mere, da je bilo delo nominirano za Pulitzerjevo nagrado, vendar zaradi tudi negativnioh odzivov te nagrade niso podelili. Prva uprizoritev (v času vrhunca spora med Sovjetsko zvezo in ZDA) je potem še 664-krat napolnila dvorano gledališča Billy Rose Theater v New Yorku.
K odmevnosti je nedvomno prispeval tudi naslov, ki je bil parafraza pesmice Kdo se boji velikega, zlobnega volka. In ima s pravo Virgino Woolf (pisateljico in feministiko) samo posredno zvezo.
