Glorious! Na mariborskem odru najslabša pevka vseh časov

Zgodbo neslavno slavne Florence Foster Jenkins so sinoči premierno uprizorili v SNG Maribor.

Objavljeno
11. november 2016 16.25
Peter Rak
Peter Rak

Florence Foster Jenkins je letos globalna zvezda zaradi­ istoimenskega britanskega filma z Maryl Streep v glavni vlogi. A vsaj tako kakovostna je bila tudi odrska produkcija­ Glorious! po besedilu Petra Quilterja, ki so jo pred desetimi leti prvič uprizorili v londonskem gledališču West End.

Quilterjev tekst je pravzaprav svetovna uspešnica, saj so jo uprizorili že na šestih celinah, v SNG Maribor pa so se odločili za produkcijo, še preden je bil predstavljen filmski projekt.

To naključje bo verjetno dodaten magnet za občinstvo, tako da bo predstava – vsako leto uvrstijo v repertoar vsaj eno nekoliko lahkotnejšega in bolj zabavnega žanra – zelo verjetno uspešnica.

Med dramo, opero in baletom

To je ena redkih koprodukcij med dramo, opero in baletom, v glavni vlogi pa nastopa Nataša Matjašec Rošker. Precej težav so imeli z iskanjem igralca za lik pianista Cosméja McMoona, saj mora biti vsaj tako vešč igralstva kot klavirja, dokler niso našli mladega Žana Koprivnika, ki je pravkar diplomiral na AGRFT. V preostalih vlogah so Alojz Svete, Milada Kalezić, Guadalupe Barrientos in Irena Mihelič.

Drama temelji na resnični zgodbi najverjetneje najslabše sopranistke vseh časov, Florence Foster Jenkins (1868–1944), ki je vse življenje sanjala, da bo postala operna pevka, čeprav ni imela ne talenta ne pevske izobrazbe.

Njena življenjska želja se je izpolnila po smrti očeta, ki ji je z dediščino omogočil snemanje in izdajo enkratnih in neponovljivih »interpretacij« nekaterih najbolj znanih sopranskih arij, med njimi arijo Kraljice noči iz Mozartove Čarobne piščali in arijo Adele iz Straussove operete Netopir.

Omenjeni posnetki že več desetletij izvabljajo huronski smeh, saj je bila Florence Foster Jenkins brez občutka za ritem in intonacijo, a je to ni ustavilo na poti do »uspešne« solistične kariere – bila je edina »pevka« brez posluha in tehnike, ki ji je uspelo do zadnjega sedeža razprodati slovito newyorško koncertno dvorano Carnegie Hall.

Florence je po stoječih ovacijah navdušenega občinstva naposled postala svetovni glasbeni fenomen, s kritiki pa je, docela prepričana o svojem talentu, samozavestno obračunala takole: »Ljudje lahko govorijo, da ne znam peti, nihče pa ne more reči, da nisem pela.«

Ozadje tega koncerta, ki so se ga udeležili tudi denimo ugledna glasbenogledališka skladatelja Gian Carlo Menotti in Cole Porter, igralka Tallulah Bankhead, pevka Kitty Carlisle ter koloraturna sopranistka Lily Pons, je bilo sicer precej manj glamurozno.

Pozneje je Florencein partner St. Clair Bayfield v dnevniku zapisal, da so se poslušalci dogovorili, da bodo ob kakšnem še posebej mukotrpnem in napornem akordu pospremili njeno petje s salvami aplavzov in žvižgi, da bi tako ustvarili glasno zvočno kuliso, za katero bi se lahko smejali brez zadržkov. Govori se, da so iz dvorane morali odstraniti Tallulah Bankhead zaradi razgrajaškega vedenja, prav vsak obiskovalec je občutil duh zabave, kakor da bi se udeležil zabave na noč čarovnic ali maškarade.

Podobno porazne so bile naslednji dan ocene v časopisih. V družabni kolumni časnika The New York Post je novinar Earl Wilson zapisal: »Gospa Florence Foster Jenkins ima resnično velik glas, pravzaprav lahko poje vse, razen not. Dvorano je najela sama in jo napolnila s 3000 obiskovalci, ki imajo očitno zelo bridek smisel za humor, saj so plačali vstopnico za privilegij, da so lahko vreščali, cvilili in se krohotali njenemu petju.«

Glasbeno komedijo je režiral hrvaški režiser in gledališki ustvarjalec Krešimir Dolenčić, ki se je podpisal že pod približno štirideset dramskih in prav toliko opernih predstav, in to od evropskih do ameriških in kitajskih odrov.