Goran Vojnović: »Bolečine, povzročene v preteklosti, ne bodo izginile same po sebi«

S kresnikom nagrajeni roman Jugoslavija, moja dežela v režiji Ivice Buljana v ljubljanski Drami.

Objavljeno
10. april 2015 16.33
Ženja Leiler, kultura
Ženja Leiler, kultura
Po gledališki uprizoritvi odmevnega knjižnega prvenca Čefurji raus! Gorana Vojnovića leta 2009, za katerega je prejel svojega prvega kresnika, bo jutri na velikem odru ljubljanske Drame premiera uprizoritve njegovega drugega romana Jugoslavija, moja dežela, ki je izšel pred štirimi leti. Dramatizacijo je tokrat napisal pisatelj sam.

Vaš roman tako po svoji strukturi kot zgodbi prej kot h gledališki uprizoritvi kliče k filmu. In dejansko se vaša dramatizacija bere kot filmski scenarij. Film bi gotovo režirali. Kaj pa uprizoritev, vas njena režija ni zanimala?

Ne, sploh ne. Najprej zato, ker gledališko nisem dovolj izobražen, in tudi če bi mi režijo ponudili, bi jo iz strahu zavrnil. Gledališče je precej drugačna umetnost od filma. To, da sem filmski režiser, me samo v enem zelo majhnem delčku usposablja, da bom morda nekoč pripravljen tudi na režijo v gledališču. Po drugi strani pa sem ravno prek svojih gledaliških izkušenj odkril zelo simpatično vlogo avtorja, ki izroči napisano besedilo režiserju in igralcem ter jim pusti, da se potem trudijo z besedilom in odkrivajo vse, kar drugače odkrivaš sam, če režiraš.

Ste imeli kaj besede pri izbiri režiserja in igralcev?

Ivica Buljan je prišel do mene in mi sam predlagal, da bi uprizorili roman. Še preden sem se lotil pisanja, sva se veliko pogovarjala o možnih načinih dramatizacije. A v trenutku, ko vzame besedilo v roke režiser, postane to samo njegova zgodba. Prepričan sem, da manj kot se avtor teksta vtika v nastajanje uprizoritve, bolje je za vse.

Roman je večinoma napisan po zahtevah knjižne norme, v katero sem in tja pronicajo »balkanizmi«. V dramatizaciji pa poleg knjižne norme in pogovorne slovenščine uporabljate tudi srbohrvaščino.

Uprizoritev sem si najprej predstavljal v slovenščini, z nekaj jezikovnega kolorita, podobno kot je to v knjigi, vendar pa je potem prišlo do želje po jezikovnem realizmu. Ta odločitev odpira zelo pozitivne strani, pa tudi nevarnosti. Dvojezičnost vzbuja vtis filmskega realizma, ki se tej predstavi poda, še bolj pomembna pa se mi zdi misel Igorja Samoborja, da je bila večjezičnost del Jugoslavije, tudi eden njenih problemov in da je zato prav, da o Jugoslaviji govorimo v več jezikih.

Za igralca je jezik, ki ni njegova materinščina, seveda ovira, a tudi velik izziv, saj se lahko z izvirnim jezikom morda lažje približa naturalizmu neke vloge. Po drugi strani pa je vprašanje, kako bo to sprejela publika, še zlasti mlajša, ki ni dvojezična in bo morala brati nadnapise. A kot je odločitev zagovarjal tudi režiser, so dvojezične predstave v marsikaterem okolju v Evropi nekaj povsem normalnega, še zlasti tam, kjer se predvideva, da večina razume še kakšen drugi jezik ali da gre za večjezikovno okolje.

Izrazili ste bojazen glede mlajše publike. A tudi del starejše publike utegne imeti težave. Seveda ne zaradi nerazumevanja, ampak zaradi nekih drugih, prav nič estetskih razlogov. Nobena skrivnost namreč niso nekatere negativne reakcije tako na roman Čefurji raus! kot Jugoslavijo, mojo deželo.

Tisto, česar se bojim, je, da lahko večjezičnost uprizoritve postane večja tema od same predstave, kar se v našem prostoru zlahka zgodi. Teh reakcij se zavedam. In tudi vem, da se ne bodo ustavile pri jeziku, ampak že pri dejstvu, da je roman sploh uprizorjen. Nekatere moti že sam naslov romana in bi jim bilo vseeno, tudi če bi bila predstava v slovenščini. Ampak moja skrb je namenjena tistim, najbrž predvsem mladim, ki si bodo želeli ogledati predstavo, pa bodo zaradi jezika, ki ga morda ne poznajo, zanjo na neki način malce prikrajšani.

Jugoslavija kot nekoč skupna država in domovina v slovenskem pa tudi prostoru drugih republik bivše države ni ravno pogosta in priljubljena tema družbene debate. O čem torej ne govorimo, ko ne govorimo o bivši Jugoslaviji?

Ne govorimo o sedanji evropski situaciji, ki čedalje bolj spominja na tisto iz osemdesetih let preteklega stoletja v Jugoslaviji. Spominja na trenja, na vedno večjo izgubljenost, na pomanjkanje neke skupne identitete, vizije. Danes smo v Evropi soočeni z veliko več mednacionalnimi trenji, razkolom med severom in jugom, pomanjkanjem nekega zavedanja, zakaj sploh imamo to Evropo ...

Nedavno sem bral Radetzkyjevo koračnico Josepha Rotha , ki govori o obdobju pred razpadom Avstro-Ogrsko, v katerem je ogromno paralel. Zgodovina se nam ves čas ponavlja, pa vendar se zdi, da tega nočemo opaziti. Jugoslavija je bila gotovo zelo drugačna od današnje Evropske unije, je pa zelo zanimiva tema, s pomočjo katere bi lahko ugotovili, kje smo in kje so nevarnosti, kajti ne dogaja se nič, kar se nekoč že ne bi zgodilo.

V Evropi so se posamezni narodi ali nacije na različne načine soočali s svojo brutalno in krvavo zgodovino. Nemci, denimo, so imeli proces denacifikacije, Italijani še danes ne vedo skorajda nič o svojem fašizmu. A tudi mi imamo težave z razumevanjem in sprejemanjem svoje preteklosti.

Ravno sedaj smo v situaciji, ko se je dvajset let po Srebernici debata o tem sploh šele začela intenzivno odvijati in sicer po zaslugi generacije, ki ni bila tako resno vpeta v vojno. Se pravi po zaslugi mladih. To je po svoje logično, kolikor je na drugi strani nelogično vztrajanje na tem, češ, pustimo svojo preteklost, raje glejmo v prihodnost.

Na tem mestu vedno rad citiram izjavo Andreja Nikolaidisa, ki je ob podobnih izjavah dejal, predstavljajte si, da bi Nemci leta 1965, ko so se šele začeli resno spopadati s svojo preteklostjo, zavzeli stališče - pustimo preteklost in pojdimo naprej ...

Naj na tem mestu citiram vašega pisateljskega kolega Miljenka Jergovića, ki v zapisu za gledališki list pravi, »vsi smo sinovi in hčere naših očetov. Skoraj enako, kot so bili naši starši odgovorni za nas, ko še nismo znali govoriti, smo mi odgovorni za njihove besede in dejanja, za zgodovino in pomnjenje, ki so nam ju zapustili«. V vašem romanu se mora skorajšnji tridesetletnik soočiti s strašljivim dejstvom, da njegov oče ni umrl v krvavem razpadu Jugoslavije, ampak da je še kako živ, le da ima sedaj pošastno podobo vojnega zločinca. Je iskanje resnice o našem polpretekliku res odgovornost sinov in hčera?

Menim, da res mora biti tako. Očetje so preveč obremenjeni, da bi bili lahko ali objektivni ali pa da bi si sploh upali soočit s tem. Za generacijo, ki je bila glavni akter vsega tega, je zelo težko izstopiti iz subjektivne pozicije in svojih travm ter pogledati tudi nasprotno stran. Naslednja generacija pa ima izbiro, da se obnaša, kot da se je to ne tiče ali pa se s tem sooči.

Ampak če si kakorkoli povezan s tem prostorom, potem, hočeš ali ne, živiš tudi njegove posledice. In te posledice so še zelo vidne in še vedno zelo vplivajo na to, kako ljudje živijo. Zato se mi zdi logično, da se vedno več mladih ustvarjalcev iz bivše Jugoslavije začenja soočati s to krvavo zapuščino.

Kot denimo hrvaška režiserka Tiha K. Gudac, katere dokumentarni film Goli o Golem otoku ste kot član žirije nagradili na nedavnem ljubljanskem festivalu dokumentarnega filma?

Tisto, kar se me je pri tem filmu najbolj dotaknilo, je dejstvo, da je režiserka izhajala iz neke zelo intimne potrebe, da razčisti s svojo osebno travmo. Ta film izjemno lepo pokaže, kako se travma seli. Travme nikoli niso le travme tvojih staršev, ampak v neki obliki postanejo tudi tvoje lastne. Si otrok svojih staršev. Nemogoče je, da bi straši neko travmo tako potlačili, da bi se lahko otroci obnašali, kot da je ni.

Nazadnje sem bil šokiran nad novico, da sta se dve mladi domnevni Avstrijki iz Dunaja pridružili Islamski državi. Malo sem raziskoval in ugotovil, da sta se glede na njuni imeni skoraj gotovo rodili bosanskim beguncem. Iz neke zaprepadenosti, kako lahko dve mladi Avstrijki storita kaj takega, sem imel pred očmi neko logično in verjetno zgodbo. Najbrž sta hčerki nekoga, ki je v vojni v Bosni marsikaj prestal in sta podedovali te travme, ki so seveda povezane tudi z muslimani in islamom.

Zdaj pa iščeta svoj odgovor na to. Ko danes govorimo o terorizmu v Evropi in njegovih posledicah, bi morali razmisliti ne le o tem, koliko vojn smo sprožili v Evropi, ampak tudi, koliko smo jih posvojili, ker smo pač sprejeli toliko in toliko preganjanih ljudi. Če si pred tem zatisneš oči, to še ne pomeni, da bodo ti problemi izginili. Bolečine, povzročene v preteklosti, ne bodo kar same po sebi izginile. Z njimi se je treba ukvarjati. Tudi v Sloveniji to še kako dobro poznamo.

Zanimivo se mi zdi, da ste izpostavili fenomen mladih ustvarjalcev, ki se soočajo s preteklostjo svojih očetov. Meni pa se zdi, da jih v Sloveniji ni prav veliko in da ste eden redkih, ki vas preteklost zanima tudi kot tema umetniške refleksije.

Slovenija se je nekako uspela umakniti s tega Balkana in si je v petindvajsetih letih, ki v neki zgodovini pomenijo komajda kaj, če sploh kaj, uspela napisati toliko zgodovine, da se ne uspemo ukvarjati z ničemer drugim. Slovenci smo povsem avtistična družba. Ukvarjati se znamo samo sami s sabo. To vidim tudi po odzivih na svoje kolumne. Če ne pišem o Slovencih, potem odziva sploh ni. Glavna izguba, ki je Slovenijo doletela z izgubo Jugoslavije, je gotovo dejstvo, da si v Evropi ni našla neke širše domovine, prostora, s katerim bi komunicirala.

Še huje pa je, da tudi mi nikogar ne zanimamo. Zato se tudi naša literatura in film ukvarjata s tem, kar se nam samim ta trenutek dogaja. Po drugi strani pa je najbrž tudi res, da smo to debato tako spolitizirali, da njene resne izpeljave sploh niso več mogoče, saj si takoj napaden in nekam popredalčkan. Tudi z uprizoritvijo bo tako: eni bodo ostali pri naslovu, ki jim ni všeč, drugi bodo razočarani, saj predstava ne prikazuje Jugoslavije v tako lepi luči, kot so si jo zapomnili.

Glavni junak romana Vladan je ob spoznanju, da je njegov oče vojni zločinec, obenem prestrašen in jezen, počuti se kot žrtev, ki ji ni bilo prizaneseno že v ranem otroštvu, kaj šele na pragu odraslosti. V dramatizaciji pa ste ga še dodatno stisnili v kot: dodali ste na pol sanjski prizor, geografsko sicer postavljen na Dunaj, kjer se Vladan sreča z očetom, v katerem skuša oče pod pretvezo, da gre skrbi za sinovo varnost, Vladana prisiliti, da ga ustreli.

Želel sem prikazati strahove, ki jih ima Vladan pred srečanjem z očetom, ki ga ni videl skoraj dvajset let. In to ni sedaj samo od mrtvih vstali oče, ampak oče vojni zločinec. Ta prehod je v gledališču težko narediti, bil bi prehiter. Ko se potem dejansko sooči z očetom, je na srečanje že pripravljen in tudi sluti, kaj mu bo oče povedal. Najbolj razočaran je potem ravno nad tem, da ga oče ne preseneti, ampak mu pove točno to, kar je pričakoval, da mu bo povedal. Zato je vse pred tem srečanjem pomembneje od srečanja samega ...

Pred kratkim je v Slobodni Dalmaciji izšel članek, v katerem so intervjuvali pet otrok obsojenih vojnih zločincev. Ker ti očetje v primerjavi z Nedeljkom, ki zapusti družino, svojih otrok niso zapustili, so bili otroci do konca prepričani, da so očetje nedolžni, da se jim godi krivica. Zato je Vladanova dilema morda še toliko bolj logična. On se bori proti temu, da bi očeta zato, ker je njegov oče, opravičeval.

On skuša v sebi ozavestiti, zakaj ga noče opravičevati, zakaj ga noče razumeti. In dejstvo, da ga je oče zapustil, pri tem seveda ni nepomembno. Ni ga izdal samo kot človek, ki je pobijal, ampak ga je izdal tudi kot oče. In ta sanjski prizor gre v smeri, da mu kaj drugega, kot da ga simbolično ubije, pravzaprav ne preostane.

Reciva še kaj o t. i. jugonostalgiji. Se je mogoče brez preostanka identificirati z državo, ki se je tako porodila, če govoriva tudi o drugi svetovni vojni, kot umrla ob spremljavi bratomorne vojne ter uničila toliko življenj? Je lahko predmet nostalgičnega poželenja, ki pa je, morda presenetljivo, prisotno predvsem pri generacijah, ki z njo, zaradi mladosti, nimajo dosti skupnega?

Po eni strani je priklicevanje Jugoslavije glede na vse, kar se je zgodilo, gotovo paradoks. Po drugi strani je to mogoče razumeti tudi kot upor proti temu, da se leta in leta o Jugoslaviji ni spodobilo reči nič pozitivnega. Nostalgija je seveda nekaj zelo človeškega. Vsakdo ima svoj spomin, spomin pa je vedno selektiven. Veliko ljudi na račun jugonostalgije tudi zelo dobro služi, še zlasti na področju glasbe, in v tem smislu je del jugonostalgije tudi posledica namernega ustvarjanja neke potrošniške potrebe, povezane s čustvi in željo po dobičku. A zame je največji problem – in to morda še najmanj velja za Slovenijo –, da jugonostalgija kaže na neko temeljno nezadovoljstvo ljudi s tem, kar imajo danes, v primerjavi s tem, kaj so imeli nekoč.

Pripravljeni so idealizirati neki čas, ki ga še zdaleč ni mogoče idealizirati, pripravljeni so spregledati kup stvari, ki so pripeljale do krvavega razpada Jugoslavije, in to samo zato, ker resnično mislijo, da so takrat živeli veliko bolje. In nekateri tudi dejansko so živeli bolje. Pri nas to najbrž ni glavni vzrok nostalgije, v Bosni, denimo, pa zagotovo. Če bi želeli to razložiti za slovenski prostor, bi morali nanizati bistveno več vzrokov, ki pa so pri vsakem posamezniku malce drugačni. Gotovo pa jugonostalgija očitno polni neki prostor, ki bi ga morale zapolniti druge, nove stvari.

Na kaj potem misli Goran Vojnović, ko reče Jugoslavija, moja dežela?

Na prostor, ki ga sam ne dojemam kot neko politično ali geografsko domovino, ampak kot kulturno, duhovno domovino. Odraščal sem v nekem določenem kulturnem prostoru. Še danes sem prepričan, da je Jugoslavija ustvarila bogato kulturo in da imamo v tem smislu tudi bogato skupno kulturno dediščino. Na področju filma in literature, kjer delujem, je tu gotovo tradicija, ki jo imam za svojo.

Zato so tu neki kraji in ljudje, s katerimi sem močno povezan, prostor, v katerem ustvarjam. Z večnim vračanjem politične sfere gotovo delamo krivico vsemu tistemu, kar je bilo mogoče res vredno in kar je tudi, konec koncev, pomembno za slovensko kulturo, ki je imela veliko od tega, da je bila del večje kulture, imela neko širšo publiko, izmenjavo ... Slovenskega filma, kakršnega smo imeli, brez Jugoslavije ne bi imeli. Matjaža Klopčiča, Karpa Godine, Boštjana Hladnika ... kljub vsem pariškim vplivom brez jugoslovanske kinematografije tega časa ne bi imeli.

Danes se nam pozna, da smo izgubili širši prostor. Imamo samo domačo publiko, ki je obremenjena z osebnimi odnosi, estetiko ..., nimamo pa možnosti, da bi dobili tudi neki zunanji, drugačen, sproščen in neobremenjen pogled. Kar se tiče kulture, mi danes od Evrope nimamo tega, kar smo imeli od Jugoslavije. Najbolj žalostno pa je, da se tega problema sploh ne zavedamo.

Jergović še pravi o vas, da vas skozi življenje spremljata dva demona: demon bastardne identitete in demon spomina, ter da je za pisatelja prenatalni spomin nujen. Bi se strinjali s tem?

Gotovo. Tu sva si z Jergovićem zelo podobna. Nobenega preveč ne zanima ali privlači prihodnost. On se še bolj vrača v preteklost. Morda se bom tudi sam, ko bom njegovih let. Preteklost je gotovo nekaj, kar me preganja in je v tem smislu resnično neke vrste demon. Enostavno me fascinira. Z njo sem nekako obseden. Ampak ta obsesija se mi zdi v tem našem prostoru skorajda nujna. Da vidiš, kako se zgodovina ne začne na Fužinah leta 2007, ko se začnejo Čefurji raus!

Kdaj bo Jugoslavija, moja dežela postala tudi film?

To je vse od izida knjige debata. Moj producent bi ta projekt morda že zagnal, če se ne bi oba zavedala, da je to zgodbo zelo težko spraviti v dve uri filma. Morda bi jo bilo v času, ko so postale televizijske nadaljevanke celo odmevnejše od filma, tudi škoda. Sami zgodbi bi se zelo prilega neka petdelna struktura televizijske nadaljevanke.

Tu pa pridemo do naslednjega problema: bojim se, da naša javna televizija pa tudi potencialni partnerji trenutno niso sposobni produkcije take nadaljevanke, torej projekta, ki bi zahteval neke produkcijske standarde, s katerimi bi vsaj približno parirali ravni teh standardov drugje. Raven televizijskih nadaljevank je namreč danes izjemno visoka, tu ni mogoče delati ovinkov. Morda bomo morali počakati na čas, ko bo mogoče narediti neko večjo koprodukcijo, denimo med slovensko, hrvaško in srbsko televizijo.

Zame je, denimo, tragično, da nikoli nismo bili sposobni posneti televizijske nadaljevanke po Prišlekih Lojzeta Kovačiča, ki na umetniško vrhunski način govori ravno o temah, s katerimi imamo mi tako velike težave. Lahko bi naredili nadaljevanko o času, ki nas tako močno zaznamuje in pretresa in predvsem boli. Ampak enostavno tega nismo sposobni. A upam, da nekoč bomo.