Tiskane izdaje
Rodil se je 6. avgusta 1931, v svet baleta je zakorakal pri osemnajstih, ko se je vpisal v baletno šolo k priznani slovenski baletni pedagoginji Lydii Wisiakovi. V njem je takoj prepoznala izjemne baletne sposobnosti in talent bodočega baletnega solista, dodatno znanje mu je predajala na privatnih urah baleta, dokler mu ni baletni pedagog Slavko Eržen v tretjem razredu odstrl pristop k moški baletni tehniki. V času, ko je še obiskoval baletno šolo, je hkrati že plesal v ljubljanskem baletnem ansamblu. Ko mu je bilo komaj dvajset let, je njegovo nadaljnjo baletno pot zaznamoval vdor Tatarov iz prve slike Mlakarjevega baleta Srednjeveška ljubezen. »To je bil moj prvi baletni večer,« je zapisal pod fotografijo v svojem debelem albumu, danes polnem baletnih spominov.
Vzporedno z obiskovanjem baletne šole in delovanjem v baletnem gledališču se je šolal tudi na gradbenem oddelku Srednje tehnične šole v Ljubljani in se po zaključku zaposlil v Litostroju, kjer je opravljal zahtevno nalogo vodje gradbišča. Vpetost v dvojnost vsakdana in negodovanje gradbenikov, češ da je vse prepogosto vpet v vaje ljubljanskega baleta, sta ga dokončno ukoreninila v baletni ansambel ljubljanskega baleta, kjer je od samega začetka plesal solistične baletne vloge.
Na povabilo Lydie Wisiakove se je leta 1967 vrnil v Ljubljano in sprejel mesto baletnega pedagoga v srednji baletni šoli. Foto Dbus
Še pred svojo diplomsko baletno produkcijo, ki jo je skupaj s sošolkami Stanko Brezovar (kasneje soprogo dirigenta Carlosa Kleiberja), Jelko Rus, Bredo Hanžič in sošolcem Ikom Otrinom odplesal v šolskem letu 1954/55, je v enem najbolj plodnih obdobij slovenskega baleta plesal solistične vloge v baletih Pina Mlakarja Ohridska legenda, Danina, Vrag na vasi, Nekdanje svečanosti, Lisica Zvitorepka, Simfonično kolo, Les petits riens, Ljubezen in pravda, Lepa Vida, Naše ljubljeno mesto in Pepelka.
Leta 1956 je Gorazda skupaj z dve leti starejšim prijateljem Janezom Mikličem pot popeljala na Dunaj. Bolj kot dunajske znamenitosti so ga zanimale vaje v Ljudski operi (Wiener Volksoper), kjer je dobil zaposlitev za naslednji dve leti. Ker pa ga plesanje v operetah ni zadovoljilo, ga je po enem letu nestor slovenskega baleta Pino Mlakar prepričal, da se je vrnil v Ljubljano. Vendar se tedaj v Ljubljani ni ustalil, pač pa znova odšel, tokrat (prek Münchna) v Stuttgart, kjer je plesal tri leta. Solistične vloge v baletih Giselle, Trnuljčica, Hrestač, Romeo in Julija, Labodje jezero, Mozartina v koreografiji umetnika svetovnega slovesa Johna Cranka in v operi Catulli Carmina so pričale o suvereni ekspresivnosti mladega klasičnega plesalca neverjetno čistih linij. Poglobljeno pedagoško raziskovanje baletov in metodike z Nikolajem Beriozovom, ki je tedaj v Stuttgartu vodil baletni ansambel, mu je odstiralo nova znanja in dragocene izkušnje, ki jih je kasneje uporabljal kot baletni pedagog.
Nationaltheater v Mannheimu je bil njegova zadnja postaja v tujini, vendar pa je tam ostal najdlje. Koreograf Heino Heiden ga je izbral za naslovno vlogo Frančiška Asiškega v svojem baletu Nobilissima visione na glasbo Paula Hindemitha. Od leta 1961 do 1966 je med drugim plesal prve vloge še v baletih Hrestač, Persefona, Antigona, Petruška in v operi Orfej.
Rodil se je 6. avgusta 1931, v svet baleta je zakorakal pri osemnajstih. Foto Dbus
Na povabilo Lydie Wisiakove se je leta 1967 vrnil v Ljubljano in sprejel mesto baletnega pedagoga v srednji baletni šoli. Odkrival je povsem nov svet; o prehodu z odrskih desk v baletno dvorano med učence je sam dejal, da je bil mnogo bolj zapleten, kot je pričakoval. V dvajsetih letih je nato vzpostavil sistematičen sistem poučevanja, ko je natančno razčlenil stopnjevanje od osnovnih korakov do zanj značilnih diagonal in vrtenj »najprej v levo«. Po izkušnjah z odrskih desk se je zavedal, kako pomembna je čvrsta baletna tehnika. Za vsakoletne nastope baletnega podmladka je koreografiral mnogo etud in plesov ter skupaj s kolegi učitelji postavil nekaj celovečernih baletov (Hrestač, Giselle).
Kot predstojnik je vodil ljubljansko baletno šolo od leta 1974 do upokojitve leta 1987, ko je v ljubljanskem baletnem ansamblu skoraj vsak drugi plesalec nosil pečat njegovega znanja. S tehnično zahtevnimi kombinacijami baletnih vaj, ki jih je kot baletni mojster vsako dopoldne pripravljal v stari ozki baletni dvorani ljubljanske Opere, je močno prispeval k dvigu kvalitete domačih baletnih plesalcev.
Baletni umetnik in pedagog, maestro Gorazd Vospernik je vse svoje življenje posvetil baletu. Za zasluge mu je Društvo baletnih umetnikov Slovenije leta 2013 podelilo najvišje slovensko baletno priznanje, nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo.
Z njegovim odhodom odhaja pomemben del slovenske baletne zgodovine. Brez njegovega predanega dela, brezmejne delovne discipline, doslednosti in strokovne prodornosti ter nesebične ljubezni do mladih baletnih plesalcev, ki jim je posvetil dobršen del svojega življenja, slovenski balet danes zagotovo ne bi bil takšen, kot je – boljši in kvalitetnejši. Prav zato bo Gorazd Vospernik za vselej zapisan v dosje slovenske baletne umetnosti.
