Tiskane izdaje
Skoraj natanko sto let po ameriški turneji je slavni plesalec Vaclav Nižinski spet v Washingtonu.
Tokrat v podobi Primoža Bezjaka.
»Ko sem prvič videl plakate za razstavo Djagilev in Ruski balet 1909–1929: ko je umetnost plesala z glasbo v Nacionalni galeriji, sem hotel biti del tega projekta in najboljši način se mi je zdela uprizoritev mojega dela Zadnji ples Nižinskega,« je gostovanje Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) v ameriški prestolnici komentiral dramatik Norman Allen.
V Nacionalni galeriji so bili navdušeni, v Mead Theatre Labu na Flashpointu v središču mesta pa se je ta teden odvrtelo pet predstav.
Enostavno razsvetljenje
Zakaj slovenska izvedba, če je to Allenovo delo po premieri leta 1998 uprizorila vrsta ameriških gledališč? »Res bi bilo logistično in finančno veliko bolj preprosto angažirati kakšno od tukajšnjih gledališč, ki so imela to moje delo na repertoarju, ampak odgovor je povsem preprost – slovenska uprizoritev je enostavno najboljša,« je prepričan Allen.
Kljub temu da sta režiser Marko Mlačnik in dramaturginja Uršula Cetinski originalni tekst precej okrajšala, izpuščenega je bilo veliko narativnega besedila, ki je kronološko predstavilo prelomne življenjske trenutke Nižinskega, vendar, kot poudarja Allen, so bili vsi posegi v tekst smiselni, saj je predstava zdaj bolj homogena in sugestivna.
Ponedeljkova predpremiera na majhnem, vendar za tovrstno monodramo s centralno postavljenim odrom skoraj idealnem prizorišču »gledališkega laboratorija« Mead, je bila namenjena predvsem ljudem iz gledališča, pa tudi študentom igre.
Cynthia Word, ki vodi washingtonski Dance Theater, v katerem so nedavno uprizorili projekt o Isadori Duncan (tekst je prav tako napisal Norman Allen, tudi sicer strasten ljubitelj baleta in plesa ter – kot se označuje – strasten rusofil), je slovensko predstavo označila kot pravo razsvetljenje.
»Vsi vemo, da nas Američane v svetu ocenjujete kot precej plitve in površne, in ta očitek je morda tudi bolj ali manj točen, vendar četudi nam redko uspe producirati vrhunsko umetnost, jo številni še vedno lahko prepoznamo.«
Zvočna kulisa slovenščine
Priznava, da s stališča ameriškega občinstva k posebnemu čaru predstave precej pripomore »eksotična slovenščina«, ki z nekaterimi ruskimi vložki ustvarja specifično zvočno kuliso, ki stopnjuje sugestivnost in poglablja identifikacijo z likom Nižinskega; vendar je to le dodatna stimulacija, Primož Bezjak z izjemnimi igralsko-plesnimi oziroma performerskimi kvalitetami je tako prepričljiv, da je kmalu po začetku predstave prenehala brati angleške nadnapise in se osredotočila zgolj na zven in ritem besed, obrazno mimiko, stilizirane plesne vložke in predvsem na izrazno pretresljivo dinamiko gibov.
Ocena dan kasneje na osrednjem washingtonskem gledališkem portalu DC Metro Theater Arts je bila po pričakovanjih odlična. Kritik John Stoltenberg je označil predstavo za fascinantno, Bezjak uroči gledalce kot šaman, ki se gladko levi iz lika v lik, ki so neizbrisno vplivali na življenje Nižinskega, predvsem pa magično interpretira plesalčevo usodo.
Nižinski se predstavi kot genij, ki nikoli ni mogel ali znal obvladovati svojih emocij, intelekta in predvsem telesa, saj je bilo to tolikokrat zlorabljeno in mu nikoli ni povsem pripadalo.
»Potem ko sem na odru videl projekte poljskega režiserja Jerzyja Grotovskega in njegovega najbolj priljubljenega igralca Ryszarda Cieślaka, sem bil prepričan, da česa takega ni mogoče ponoviti – hudičevo sem se motil, naveza režiserja Marka Mlačnika in igralca Primoža Bezjaka je poljskemu tandemu vsaj enakovredna,« je sklenil Stoltenberg, ki je predstavi podelil pet zvezdic.
V torek je bilo na uradni premieri poleg predstavnikov slovenskega veleposlaništva in nekaterih Slovencev, ki živijo v Washingtonu, tudi precej znanih imen iz kulturnega življenja ameriške prestolnice. Med drugimi tudi režiser Robert McNamara, umetniški direktor washingtonskega gledališča Scena, ki ga Slovenci poznamo predvsem po uprizoritvah del Draga Jančarja na ameriških odrih. »Doslej sem poznal predvsem odlične slovenske dramatike, zdaj vidim, da imate tudi vrhunske režiserje in igralce, to je bila najboljša uprizoritev kakšnega dela Normana Allena, kar sem jih videl doslej.
Če se tega njegovega teksta lotiš linearno in deklarativno, zlahka padeš v shematičnost in naivno uprizoritveno stilizacijo, uprizoritev Slovenskega mladinskega gledališča pa predstavlja povsem novo kvaliteto, pri čemer je besedilo zgolj temeljno izhodišče za vrhunsko reinterpretacijo.«
V navezi z razstavo
Sicer pa Allen priporoča, da si gledalci pred predstavo ogledajo razstavo v Nacionalni galeriji, ki sodi med največje predstavitve legendarnega projekta Ruski balet, ki ga je vodil sloviti impresarij Sergej Pavlovič Djagilev, saj se razstava in predstava, ki sodi v spremljevalni program, komplementarno dopolnjujeta.
Nedvomno je razstavni koncept impresiven, večina predmetov prihaja iz londonskega Victoria & Albert Museuma, sicer pa so posamezne eksponate poiskali na različnih lokacijah, od Stockholma do Sidneyja, da bi bila predstavitev čim bolj avtentična, so v Washington prepeljali tudi gigantsko Picassovo scensko poslikavo za predstavo Modri vlak iz leta 1924, kar je zahtevalo celo dvig stropa v južnem krilu galerije.
Razstavo Djagilev in Ruski balet 1909–1929: ko je umetnost plesala z glasbo vsestransko ilustrira nedvomno eno od najbolj razburljivih obdobij ne samo baletne oziroma plesne, temveč celotne kulturne zgodovine, saj takšnega angažmaja različnih umetnikov in umetniških zvrsti pod okriljem enega samega umetniškega ansambla skoraj ni mogoče zaslediti ne prej in ne kasneje.
Plesalcem Ani Pavlovi, Tamari Karsavini, Idi Rubinstein, Diani Gould, Georgeu Balanchinu, Bronislavi in Vaclavu Nižinskemu, koreografom in plesalcem Mihailu Fokinu in Léonidu Massinu in številnim drugim so se pridružila največja imena modernizma z začetka preteklega stoletja, saj so sceno in kostume prispevali umetniki, kot so Pablo Picasso, Georges Braque, André Derain, Henri Matisse, Giorgio de Chirico, Georges Rouault, Max Ernst, Joan Miró ...
V primerjavi s tem nedvomno impresivnim in zahtevnim razstavnim projektom se zdi monodrama Zadnji ples Nižinskega, uprizorjena z najbolj elementarnimi scenskimi in kostumografskimi elementi, skromna; vendar bi težko rekli, da človek zapade v trans, ko si skoraj ne upa dihati, prav s temi besedami pa kritik John Stoltenberg začenja svojo oceno slovenske predstave.
