Tiskane izdaje
Če je bila – kot se je izrazil režiser Krešimir Dolenčić – predstavitev uprizoritve Hamleta v telegramskem slogu, saj se danes pisma več ne pišejo, je bila predstava izvedena v telegrafskem slogu.
V nekaj več kot uri se je zvrstilo nekaj osrednjih prizorov drame, ki so bili izbrani dovolj tehtno, da je bilo mogoče logično slediti »zgodbi«, številni liki so bili eliminirani, obstoječi pa reducirani na osnovne premise.
Če k temu prištejemo hektično, preglasno, pretiho ali pogosto nerazumljivo dikcijo, bi lahko projekt na prvi pogled ocenili kot nepretenciozen kroki, ki je nastal v časovni stiski zaradi bolezni prvotno izbranega režiserja Gáborja Tompe.
Vendar je v ozadju precej več kot to. Gre za dovolj domišljeno priredbo izvirnika (Rok Pečečnik), ki z abstrahiranjem, predvsem pa z izrazitimi satiričnimi elementi, tragedijo spretno transformira v farso, ki ni eksplicitna, pravzaprav je precej prikrita, kar se kaže tudi v mestoma stopnjevanem
Predvsem pa so – večinoma sicer blago, a dovolj prepoznavno – karikirani liki. Branko Jordan je z zgrbljeno držo in nenavadnimi grimasami kaj nenavadna personifikacija Klavdija, Nataša Matjašec Rošker se kaže kot blazirana, odsotna in duševno razrvana oseba, ki se izgublja v cigaretnem dimu, oba lika bi lahko postavili kot simbol stremuštva, laži in brezskrupuloznosti v katerokoli družbo in časovni okvir.
Lažna Hamletova prijatelja Rozenkranc in Gildenstern (Mateja Pucko in Maša Žilavec) tokrat ne vohunita zgolj za njim, temveč se pojavljata kot nekakšna paparaca, ki zalezujeta vse, pravzaprav je še najbolj resen Polonij (Davor Herga), ki je pri Shakespearu pravzaprav še najbolj karikiran.
Če k temu dodamo nenavaden nabor kostumov (Nika Erjavec), je slika popolna. Oziroma je popolna z Jurijem Drevenškom v naslovni vlogi. Drevenšek sicer ima igralske kvalitete, a so te povsem v nasprotju s tem, kar naj bi utelešal Hamlet, četudi se pravzaprav do zdaj še nihče, naj bodo to dramaturgi, teatrologi, filozofi ali psihoanalitiki, ni mogel poenotiti o njegovem značaju. Zagotovo pa se nobena analiza ne sklada z Drevenškovim profilom. Pri njem je vse odprto, stvarno, empirično, naključno, spontano, direktno, vsakdanje ..., skratka, povsem »negledališko« v smislu klasično pojmovane uprizoritvene intence. To bi lahko bilo tudi dobrodošlo, vendar se v tem primeru pokaže zgolj za protiutež potujitvenega efekta, ki ga hočeš nočeš v določeni meri nosi vsaka predstava.
Tudi v Dolenčićevem Hamletu ne manjka tega efekta. Sicer se je režiser ravnal skladno s besedami Horacija Hamletu, da »ne potrebujemo prikazni, moj gospod«, in izločil vse duhove in privide, vendar predstava še vedno poteka na ravni zaprtega diegetičnega univerzuma. Opozoriti velja na mojstrsko oblikovanje svetlobe (Tomaž Bezjak) ter uprizoritev Mišnice, ki je sijajno koreografsko zasnovana (Sergiu Moga) in je v kvartetu Igralcev domiselno izvedena. Eden od njih, Žan Koprivnik, ki bo menda kmalu nov stalni član mariborskega gledališkega ansambla, je že s kratkim monologom dokazal, da sodi med pomembne pridobitve SNG Maribor.
Kljub nekaterim nespornim kvalitetam Dolenčićev Hamlet ni poseben presežek, temveč zgolj solidna variacija na temo. Poudarek na vizualni dramaturgiji je premočen, dramski logos preveč površen in ohlapen, besedilo se izgublja v nervozni in hlastni interpretaciji, namesto zgostitvenih točk, ki bi podarjale posamezne sekvence, je celotna predstava izpeljana v preforsiranem tempu. Čeprav režiser in avtor priredbe v gledališkem listu razmišljata o številnih dilemah, ki naj bi jih projekt odpiral, iz predstave ni mogoče izluščiti nobene res relevantne.
Pravzaprav je še najbolj poudarjena poanta, da v današnjem banalnem svetu integralna uprizoritev ni več niti mogoča niti smiselna, in to zaradi prozaičnosti časov, ko smo nesposobni reflektirati kompleksnejša ontološka vprašanja, ali preprosto zaradi pomanjkanja sposobnosti koncentracije, saj živimo v svetu omejenosti na umetno skonstruirano dinamiko filmskega kadriranja. To je nekoliko premalo, neredko prav z načinom, s katerim opozarjamo na določene anomalije, paradoksalno te anomalije še potrjujemo.
