Tiskane izdaje
Angleški dramatik Harold Pinter (1930–2008) je bil virtuoz dialogov.
Zato imajo njegove drame poseben ritem. Dramske junake je najraje zaprl v eno samo klavstrofobično sobo in jih soočil s sovraštvom, prezirom, ironijo in cinizmom. Dialogi med njimi so zato kot minsko polje; kdo od njih bo prvi stopil na napačno besedo, ki bo pognala v zrak ves oder ...
Dogajanje v dramah Harolda Pinterja je vedno postavljeno v nevaren vmesni čas, tik preden izbruhne nasilje. Tako kot pri Čehovu tudi Pinterjevi dramski junaki veliko molčijo. Ne vedo, kaj bi rekli, tako kot se nam to dogaja tudi v resničnem življenju.
Besede so se Pinterju zdele pomembne, skoraj organske. Zato ni čudno, da je bil vedno politično angažiran intelektualec, pacifist, ki ga v javnosti ni bilo strah povedati tega, kar si misli. Besede štejejo, je govoril. Leta 2005 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo.
Čeprav je bil takrat že zelo bolan, je v govoru jasno napadel militaristično zunanjo politiko ZDA in Velike Britanije. Povedal je, da besede politikov ne štejejo nič, saj jih ne zanima resnica, ampak le moč in to, kako ostati na oblasti. Zanje je najpomembnejše, je dejal, da ljudstvo ostane nevedno, da se ne zaveda resnice, celo resnice o svojem življenju.
Njegove drame, kot so Zabava za rojstni dan, Strežni jašek, Vrnitev domov, Stari časi, Zbirka, Ljubimec, V prah se povrneš, Praznovanje idr., so danes klasika. Gledalcem govorijo resnice o njihovih življenjih in o svetu. In to na čisto svoj, drugačen način. Ni čudno, da občinstvo in kritiki na začetku niso razumeli teh »drugačnih« dramskih junakov in njihovih sicer izjemno realističnih dialogov.
Dramo Zabava za rojstni dan (1957) so kritiki po premieri tako raztrgali, da so jo igrali samo še en teden. Prevajalka drame Praznovanje Alja Predan v gledališkem listu piše, da je takrat, po predstavi, neka gledalka Pinterju napisala pismo: »Spoštovani gospod, v čast mi bo, če mi boste prijazno pojasnili pomen vaše igre Zabava za rojstni dan. Nekaterih stvari ne razumem: Kdo sta moška? Od kod je prišel Stanley? Ali so vsi normalni? Vedite, da brez odgovorov na moja vprašanja ne morem v popolnosti razumeti vaše igre.«
Pinter ji je odgovoril: »Spoštovana gospa, v čast mi bo, če mi boste prijazno pojasnili pomen vašega pisma. Nekaterih stvari ne razumem: Kdo ste? Od kod prihajate? Ali ste normalni? Vedite, da brez odgovorov na moja vprašanja ne morem v popolnosti razumeti vašega pisma.«
Praznovanje brez konfetov
Dramo Praznovanje je napisal leta 2000 in velja za eno njegovih zadnjih del. Zgodba se dogaja v najdražji restavraciji v mestu. Za eno mizo sedi par bratov, poročen s parom sester, ki praznujejo obletnico poroke. Pri drugi mizi sedi bančnik z ženo, ki slavita njegovo napredovanje v službi.
V zraku ni nobenega praznovanja, nobenih pisanih raket. Samo minsko polje besed ... Gre za miniaturno mojstrovino, kot nalašč za režiserja s tako pronicljivim očesom za napete medsebojne odnose na odru, kot je Matjaž Zupančič. Režiser pravi, da so v naših realnih življenjih vsa praznovanja ali družinske obletnice neke vrste gledališki dogodki. Tako kot v Pinterjevi drami; »na eni strani blišč, bonton, družabnost in snobizmi, na drugi strani sence, zamolčano in neprebavljeno«.
Svet v Pinterjevih dramah nikoli ni nežen, nostalgičen ali sentimentalen, ampak je vulgaren, surov, strupen in zelo luciden. Ko je pisal scenarij za film Ženska francoskega poročnika, ga je režiser Karel Reisz prosil, ali lahko napiše vsaj en prizor, v katerem bi bila oba glavna junaka vsaj za trenutek srečna. In Harold je odvrnil: Ne pišem »srečno«.
Matjaž Zupančič meni, da je Praznovanje natančna, vrhunska dramska partitura, v kateri je vsaka beseda na svojem mestu. »Nobena ne manjka, nobena ni odveč. In nobena ni samoumevna – čeprav je skoraj vsaka tudi dvoumna. Tako Pinter govori svojo zgodbo in na tej točki se lahko umetnost režije in igre šele začne.«
Ste pred kratkim praznovali kakšen pomemben jubilej, družinsko slavje ali morda obletnico poroke ter tam ugotovili, kako zavoženo in prazno je vaše življenje? Kot boste videli v Pinterjevi drami, niste edini.
