Tiskane izdaje
»Nimam vizij, nisem vizionar, nikomur ne želim ničesar sporočiti, še manj ga o čem poučiti,« pravi nemški režiser, skladatelj in intendant festivala Ruhrtriennale Heiner Goebbels, ki noče ustvarjati vtisa karizmatičnega umetnika, četudi deluje na področju, na katerem brez karizme ne gre, tj. na področju – pogojno rečeno – postdramskega gledališča.
Nedoločljiva in intrigantna razpoloženja in podobe, ki se izogibajo linearnosti in izpostavljajo simultanost in večperspektivnost, Goebbels očitno ohranja za svoje projekte, v pogovoru je zadržan, suh in rahlo naveličan. Morda je v tem tudi nekaj poze, rad poudarja, da si želi vsakih nekaj let spremeniti področje delovanja, zdaj pa je že štiri desetletja zapisan glasbi in kakšno desetletje manj gledališču. In nič ne kaže, da bi ga to dolgočasilo. Na Ruhrtriennalu, na katerem ni samo intendant, sta bili pred kratkim uprizorjeni kar dve njegovi velikopotezni predstavi: Europeras 1 & 2 Johna Cagea in When the Mountain Changed Its Clothing v sodelovanju s Karmino Šilec in gledališčem glasov Carmina Slovenica.
Zloglasni soimenjak
Priznava, da ima nekoliko neroden priimek, čeprav ni v sorodu z razvpitim soimenjakom Josephom. Nekaj časa je razmišljal, da bi ga spremenil, vendar se je premislil in se odločil, da se s tem vprašanjem ne bo več obremenjeval. Sicer pa ga s Hitlerjevim ministrom za propagando res povezuje le priimek. V mlajših letih ga je privlačil jazz, s skupino Cassiber je izoblikoval specifičen zvok, v katerem so se reminiscence na Don Cherryja prepletale s tedanjimi post punk trendi, še zlasti z Einstürzende Neubauten. Vendar je bilo to kratko obdobje. Njegova uveljavitev je bila skoraj meteorska, in ko je ob koncu sedemdesetih let postal glasbeni direktor frankfurtskega gledališča, je lahko začel uresničevati svoj koncept celostne umetnine.
Ne v wagnerjanskem smislu, kot pravi, v tem primeru »zgolj vidiš to, kar slišiš, ali slišiš to, kar vidiš«, temveč v emancipaciji heterogenih elementov, ki morajo funkcionirati avtonomno. Rad citira stavek Gertrude Stein: »Kar ni zgodba, je lahko gledališče,« vendar ga še nekoliko potencira v smislu: »Ne sme biti zgodba, da je lahko gledališče.« Zgodb v tradicionalnem pomenu besede v njegovem opusu res ni veliko.
V projektu Mož v dvigalu se kolaž zvokov z bostonskih ulic zliva z interpretacijo besedila Heinerja Müllerja (četudi gre za različna karakterja, je bilo njuno sodelovanje dolgotrajno in zelo plodno) in glasom iranske pevke Sussan Deyhim, v Ou bien le débarquement désastreux se zahodnoafriško glasbilo kora dopolnjuje s škripanjem peresa po listu papirja, medtem ko se v ozadju slon pari z zebro, v Pokrajini z daljnimi sorodniki so glasbeniki postavljeni v mizansceno po vzoru Poussinove slike ...
Perfekcionizem
»Vedno se potrudim, da ne izpolnim pričakovanj,« je še ena od njegovih priljubljenih fraz in treba je priznati, da je v tem zelo uspešen. To ni mišljeno zgolj slabšalno, temveč tudi kot kompliment, le redko kateri projekt doslej ni predstavljal presenečenja, odzivi pa so se večinoma gibali od kategoričnega zavračanja do navdušenega aplavdiranja. Ali se bo eden najpomembnejših gledaliških režiserjev sedanjega časa, ki je prejemnik številnih nagrad in priznanj – pred kratkim je prejel Ibsenovo nagrado – udeležil tudi letošnjega slovenskega gledališkega festivala Borštnikovo srečanje, še ni potrjeno, zagotovo pa bomo tam kot uvodno predstavo videli njegov projekt When the Mountain Changed Its Clothing.
