Igor Samobor - Raje bi igral Mefista kot Fausta

Osrednja nacionalna dramska hiša vstopa v novo sezono zelo velikopotezno. V slabem tednu dni pripravlja kar tri premiere: najprej Pandurjevo uprizoritev priredbe Goethejevega Fausta na odru ljubljanskih Križank, zatem Demokracijo! Josifa Brodskega v režiji Matjaža Zupančiča v Mali drami in za finale še praizvedbo Evrope Vinka Möderndorferja v režiji Renate Vidić na velikem odru. To je obenem tudi druga sezona ravnatelja Igorja Samoborja.

Ob nastopu ravnateljske funkcije maja 2013 ste dejali, da vas je že od takrat, ko so vas prvič nagovarjali, da kandidirate, preganjalo vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo. Kakšen je vaš odgovor po dobrih dveh letih, odkar vodite ljubljansko Dramo?

Od takrat do danes so se razmere bistveno spremenile. Živimo sredi vsesplošne krize, ki ne dovoljuje nobenih fantazij. Finančna kriza je gledališčem postregla z velikim znižanjem sredstev za program, zmanjševanjem števila zaposlenih, obupnimi pogoji za mlade, ki so se, tako kot povsod, spremenili v prekarce. Kriza vrednot in vsesplošna finančna kriza sta še kar prijazno krajino spremenili v svet boja za obstanek.

V Drami nam je kljub sorazmerno neprijaznemu okolju v zadnjih dveh letih uspelo uresničiti marsikaj od tistega, kar smo si zadali na začetku mojega mandata. Statistika pove, da je za nami 29 premier, skupaj okoli tisoč predstav, koncertov, literarnih večerov in drugih prireditev, dva dobro sprejeta Drama Festivala, mnoga odmevna gostovanja po Sloveniji in gostovanja na pomembnih festivalih po Evropi, številne nagrade ... Smo na pragu nove sezone. V njej nas čaka 13 premier, nova gostovanja, med drugim tudi na najuglednejših svetovnih festivalih, že tretji Drama Festival in kar je posebaj razveseljujoče, Drama bo na festivalu Borštnikovo srečanje sodelovala s kar petimi predstavami. Vsega tega ne bi bilo, če celoten kolektiv, od prvega do zadnjega, ne bi dihal za tisto, kar se na koncu zgodi na odru.

Pred vami je druga, reciva temu avtorsko vaša sezona. V njej v repertoarnem smislu gotovo odzvanja vaše prepričanje, da v gledališču niso mogoči ostri rezi, po drugi strani pa tudi želja, da bi Dramo čim bolj odprli, jo naredili za komunikativno umetniško ustanovo. Zanima me, kakšen je odziv predvsem na ta drugi, dialoški del, ki ga gradite z okroglimi mizami, pogovori ipd?

Repertoarni ostri rezi so seveda zmeraj mogoči, ne zdi se mi pa smiselno spreminjati tisto, kar je dobro. Prepričanje, da se vse začenja z našim štetjem, je smešno. Šele takrat, ko nikakor ne gre več, so na vrsti revolucije. Mislim, da obstaja več načinov, kako doseči novo raven in prepričan sem, da se v Drami, kljub mehkemu prehodu, to dogaja. Vse spremljevalne programske vsebine so nastale z namenom, da na gledališče ponovno gledamo kot na eno od temeljnih celic družbenega preizpraševanja. Moja takratna ideja je temeljila na prepričanju, da si tega ne želimo le jaz in moji kolegi v Drami, temveč, da vsaj tako močno zanimanje za izmenjavo refleksij obstaja tudi pri občinstvu. Spet bom uporabil statistiko: v letu 2014 je Drama zabeležila 8,5 odstotno rast obiska (iz 89.979 na 97.567), 17 odstotkov več predstav na domačih odrih in 11 odstotkov več gostovanj po Sloveniji. Ob redni ponudbi dvanajstih novih uprizoritev smo začeli oziroma nadaljevali s serijo dodatnih programov s skupnim naslovom Drama Center, ki dopolnjujejo osrednjo programsko shemo. V tem okviru so premiero doživeli tudi štirje projekti v Drama Laboratoriju, v Mali drami pet premier bralnih uprizoritev, trinajst koncertov v sklopu Drama Akustika ter številni dogodki z naslovom Družabno in družbeno – skupaj torej 62 javnih nekomercialnih prireditev, ki jih je obiskalo 5.534 ljudi. To sem naštel samo zato, da pojasnim, da je »dialoški del« samo del celotnega programa, ki odpira vrata Drame, vzpostavlja zanimanje za naše delo in naša razmišljanja in gledališko predstavo, ki je bistvo našega poslanstva, umešča v družbeni okvir. Nekateri pogovori, kot naprimer srečanje »Zupančičeva-Dolar-Žižek«, pa so se uvrstili celo med vrhunce sezone.

Rdeča nit lanske sezone je bila identiteta, letos se fokusirate na humorno, črnohumorno, groteskno, burleskno, absurdno, farsično zrcalo sedanjega trenutka in stanja družbe. Trdite, da drugače na našo realnost danes niti ni mogoče pogledati.

Realnost, v kateri živimo v tem trenutku, je razdrobljena slika, razpršena v tisoče in tisoče skrbi in zelo težko je z eno potezo zajeti bistvo česarkoli, težko je karkoli pogledati z distance. Za našo interno rabo so smešne morda določene stalne lastnosti slovenske mentalitete. Še vedno kot pri Cankarju. Na splošno pa se mi svet, Evropa in domovina ne zdijo preveč smešni. Vsaj lahkotno smešni ne. Od tod misel na karikaturo, ki nam vendarle lahko omogoči, da z drugačnimi očmi pogledamo okoli sebe. Karikature brezkompromisno beležijo trenutek in stanje družbe, poskušajo ne poenostavljati, temveč ostrijo in poglabljajo. Vsaj Smrekarjeve, Daumierjeve, Goyeve, Hogarthove so zelo natančno detektirale družbo in fokusirale probleme.

Če ste lani z uprizoritvami postavljali vprašanji, od kod smo in kdo smo, kakšno vprašanje je torej v fokusu letos?

Že ob predstavitvi programa prihajajoče sezone sem izrazil željo, da bi gledališki leto, ki ga napovedujemo, v družbi odmevalo še glasneje kot prejšnje in da bi s humorjem v vseh barvnih niansah odpiralo akutne točke današnjega sveta. Če je lanska sezona, kot pravite, poskušala postavljati vprašanja »od kod smo, kdo smo«, se letošnja ukvarja z vprašanjem »kako je tukaj zdaj«. Vsa besedila, od novitet do velikih klasik, v ospredje postavljajo temeljna gibala posameznika, ki veljajo v vseh časih, še posebej zaostreno v današnjem, kaotičnem svetu. Stremljenje, napuh, borba za preživetje ali oblast. Medsebojni odnosi se na ozadju vseh mogočih današnjih kriz: finančne, moralne, krize vrednot ...do neke mere deformirajo. Zdravila in obliže bi morali iskati skupaj in program, ki ga predstavljamo v naslednji sezoni je samo iztočnica za razmisleke na intimni in kolektivni ravni. Naivno, vem, ampak kot umetniški vodja moram vseeno zaupati svoji intuiciji in verjeti, da je to možno.

Med domačimi deli v tem kontekstu izpostavljate krstno uprizoritev drame Evropa Vinka Möderndorferja v režiji režiserke mlajše generacije Renate Vidić.

Evropa, s podnaslovom »drama s sporočilom, hudo blasfemična farsa, poetična burleska, težka evropska môra in še marsikaj«, je črna komedija o možnostih, ki jih tako daje opevana Evropa mladim – na slovenski način. Lani je prejela Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo. Verjamem, da bo Renata zgodbo o mlademu intelektualcu Maksu, ki ga nezmožnost za samopreživljanje prisili k vrnitvi domov in zaziblje v grozljivo moro, s svojim družbeno angažiranim režijskim pristopom ostro izpostavila enega najbolj perečih problemov sedanje evropske in slovenske družbe. Mladi, ko odštejemo velike besed in obljube, resnično nimajo več priložnosti za sanje.

Kako pa se v sezoni, ki skuša naš tukaj in zdaj gledati skozi distancirana humorna očala, znajde dramatizacija Tolstojeve Ane Karenine v režiji Dušana Jovanovića, ki jo obnavljate po devetih letih? Ali gre tu bolj za zavestno odločitev obnoviti predstavo, ki ima zaradi letošnjega maturitetnega branja seveda velik potencial?

Pri snovanju repertoarja gre zmeraj za zavestne odločitve. Bolj kot morebitni finančni smoter nas je pri odločitvi za obnovo predstave Ana Karenina vodil neki drug motiv. Ob pregledu statistik zadnjih 15 let obiska bije v oči dejstvo, da se od leta 2000 pospešeno zmanjšuje delež mladih, predvsem srednješolcev med našimi obiskovalci. Temu je botrovala takratna odločitev šolstva, da so kulturne vsebine samo del vsega, kar mladega človeka obdaja in kot vse ostalo je kultura postala samo ena od stojnic na veliki tržnici. Bojim se, da bo to imelo katastrofalne posledice. Pa ne govorim o gledališču in obisku pri nas, gre za splošno občutljivost, medsebojne odnose, razgledanost, strpnost, vizije... »Kultura je človek«, stavek Ryszarda Kapuscinskega, ki smo ga letos postavili kot moto sezone, poskuša povedati in dopovedati, da sta človek in njegova vsebina tisti vrednoti, ki oblikujeta družbo in življenje v njej. Vrednote pa je treba gojiti in vanje investirati. V Drami, kot v vseh modernih evropskih gledališčih, ki se jim trenutna »dekulturizacija« zdi problematična, sledimo misli o potrebnosti vzgoje občinstev. Ena od postaj so najmlajši otroci, ki jih v velikem številu privabljamo v Dramo v okviru Ciciban abonmaja (predstavo spremljajo ogledi gledališča, pogovori z ustvarjalci, pedagoško vodstvo), druga je abonma Najst, ki se je počasi spremenil v klub zainteresiranih, radovednih najstnikov (delavnicam in pogovorom z ustvarjalci smo letos dodali natečaj za dramsko besedilo in skupaj z njimi bomo ustvarili predstavo na našem odru) ter tretji, dijaki, ki se bodo preko Ane Karenine seznanili ne samo z maturitetnim čtivom, temveč tudi s skrivnostmi in možnostmi gledališča.

Zvezde gledališča so bili še dve desetletji nazaj igralci. Potem je prišlo obdobje režiserjev. Sezono odpirate prav z uprizoritvijo Goethejevega Fausta v režiji Tomaža Pandurja, ki je gotovo to, čemur lahko rečemo gledališki zvezdnik. Kdo so danes dejansko zvezde slovenskega gledališča?

Danes v gledališču pri nas ni zvezdnikov. Zvezdnik je kvečjemu predstava. Sistem dela v gledališču je postal izrazito timski. Spremenil se je odnos do literarne predloge, v ospredju je »prevod« v gledališko govorico, ki zajema vse segmente: sceno, kostume, glasbo, luč ... in predvsem režiserja in igralce, ki določijo jedro izpovedi. Pred dvema desetletjema so bili zvezdniki mogoče res igralci, pred desetletjem pa režiserji, danes bi bilo izpostavljanje kogarkoli po mojem napačno. Jasno je, da je režiser tisti, ki požene celoten mehanizem, a na odru vendarle stoji igralec, ki je kot najbolj izpostavljeni člen edini pravi povezovalec med idejo in gledalci. Status zvezde ne pripada nikomur. V resnici so pri nas zvezde samo na nebu.

Med Faustom in Mefistom ste se odločili za vlogo Fausta. Zakaj?

Ha ha! Ne vem, kako si vi to predstavljate, a igralci si vlog ne izbirajo sami. Vsaj jaz še nisem slišal za tak primer. Razdelitev vlog je zmeraj delo režiserja, ki zasedbo poskuša kolikor se le da približati svoji zamisli. Umetniški vodja ima pri tem sorazmerno malo besede in si je praviloma tudi ne jemlje. Predvsem zato ne, ker je v njegovem interesu, da ima režiser najboljše ustvarjalne pogoj, ker šele potem lahko upa na najboljši možni rezultat. Se pravi, da bi bilo vprašanje o razdelitvi vlog treba postaviti Tomažu Pandurju.

Najini pogovori o uvrstitvi Fausta na repertoar so se vlekli vsaj dve leti. Bili so zelo izčrpni in predvsem z njegove strani tudi glede razdelitve vlog zelo argumentirani. Govorila sva o mnogih naslovih, vendar se mi je na koncu, predvsem zaradi naraščajoče moči in vpliva, ki jo v zadnjem času kaže nemška družba, zdelo pomembno, da govorimo o Faustu, ki je bil v zgodovini ravno v kriznih trenutkih, ko se je družba nahajala na prehodih iz enega v drugo, zmeraj predmet ponovnega preizpraševanja. Včasih kot vzvod za vzbujanje nacionalne zavesti, včasih pa kot napovedovalec »krasnega novega sveta«. Individualizem, človeški napuh, postavljanje človeka nad naravo, cilj, ki opravičuje sredstva, večni spopad med dobrim in zlom ... in še mnoge teme so odprte v Faustu. Vse se dotikajo današnjega časa in to je bilo tudi vodilo za repertoarno potezo. Za igralca ponuja Mefisto veliko več možnosti, zlo je zmeraj privlačna tema za upodobitev. Če bi se sam odločal, bi verjetno izbral Mefista.