Tiskane izdaje
V zadnjih letih sta na gledališkem odru sodelovala sedemkrat. Ona kot avtorica priredbe besedila in dramaturginja, on v vlogi režiserja.
Njuna zasebna zgodba se je prepletala že v gledališki skupini Betontanc. Matjaž pravi, da se težko prilagaja naročenim projektom, zato s toliko več strasti ustvarja predstave po temah, ki navdihujejo njegovo gledališko družino, kot ji pravi. Zadnja predstava, Amor omnia vincit – predstava o Marie Curie, govori tudi malo o njuni nepremagljivi ljubezni.
Knjiga o Blanche in Marie švedskega pisatelja Pera Olova Enquista je navdihnila kar dve predstavi, ki sta doživeli premiero v istem tednu. Prvo v Mali Drami, drugo, vašo, v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu. Ne gre le za dejstvo, da letos obhajamo 80. obletnico smrti nobelovke. Vas je tema vznemirila že pred časom.
Blažka: Pred leti je Matjaž na Japonskem ustvarjal projekt na temo, ki naj bi umetniško povezala Evropo in Japonsko – ti dve kulturno tako različni celini. Tam je videl, kako velik problem je radioaktivnost, s katero se Japonci srečujejo v vsakdanjem življenju. In ker je radij odkrila Marie Curie, se je Matjaž začel zanimati za njeno zgodbo.
Matjaž: Takrat se je japonskim kolegom v gledališču zdela ta tema pretežka. Travma zaradi bombandiranja in jedrske katastrofe v Fukušimi je še vedno prevelika zanje, da bi jo umetniško predelovali. Zato smo tedaj ustvarili lahkotnejšo predstavo, ki je izhajala iz neke njihove legende.
Blažka: A tema o znanosti in radioaktivnosti je ostala v Matjaževi glavi. V moji pa tudi, saj je v tistem času izšel tudi Enquistov roman, ki je navdihnil vso ustvarjalsko ekipo. Začeli smo raziskovati življenje znanstvenice iz različnih vidikov. Gledali filme, ki so jih posneli o njej, brali o osebah, ki so bile z njo povezane in so živele v istem času in kraju. Tako so v naši interpretaciji dobili večje vloge Toulouse Lautrec, Sigmund Freud, Mariejina asistentka Blanche Wittman, nevrolog Jean Martin Charcot ...
Marie Curie je govorila, da morajo znanstvenike bolj zanimati stvari in ideje kot pa ljudje – vi pa ste izpostavili ravno njen odnos z Blanche, pa tudi njeno malo znano ljubezensko razmerje s poročenim kolegom.
Matjaž: V predstavi, ki naj bi nastala na Japonskem, je bila, kot rečeno, rdeča nit zgodbe radioaktivnost. V Sloveniji pa je zgodba zavila v drugo smer.
Blažka: Osredotočili smo se na njeno manj znano plat, ki jo je romaniziral že Enquist. Ljubezenska epizoda s fizikom Paulom Langevinom je v njenih biografijah zamolčana zgodba, a ravno ta odkriva nov pogled na Marie Curie, ki je v nekem trenutku prenehala biti hladna znanstvenica analitičnega uma in je postala samo ženska.
Presegla je 40 leto in sama pri sebi rekla »mlada sem še« in se prepustila življenju. Zato je eden ključnih stavkov v predstavi »Marie, živa si. Ne oziraj se, pojdi naprej.« To je sporočilo vsem mladim ženskam. Marie se je spon, ki so jih ženskam nalagali tisti čas in tedanje konvencije družbe, osvobodila že s tem, ko si je drznila iti v znanost in v svoji dejavnosti presegla moške ume okoli sebe. Potem pa si je upala biti tudi samo ženska.
Matjaž: Zato se predstava konča s stavkom »Ljubim življenje.«, kot nekakšna parafraza peterpanovske maksime »Življenje je največja pustolovščina.«
Jedro predstave so ideje in citati, ki prihajajo iz različnih virov. Kdo vse je bil navdih?
Blažka: Vsekakor Enquist in razmišljanja ob biografiji Madame Curie, ki jo je napisala njena hčerka, pa pričevanja o Jane Avril - eni od bolnic v Salpêtrièreju, ki je pozneje postala slavna plesalka v Moulin Rougeu. Preštudirali smo zgodovino bolnišnice, pregledovali Iconographie Photographique de la Salpêtrière, pa odnos nevrologa Charcota in Freuda, takrat še mladega študenta, ki je prišel pogledat, kaj delajo veliki znanstveniki tistega časa. Iz teh izsekov je nastalo besedilo, ki je bilo razdeljeno na prizore in nato so nastali dialogi – fragmentirani, izčiščeni. Poetične metafore. Ko je tekst prišel v vadbeno dvorano, je ostala le še esenca esence.
Je lažje pisati, če poznaš vse režiserjeve gledališke postopke in ideje? Poznaš tudi ekipo in konec koncev ste tudi sami plesali v Betontancu ...
Blažka: Nikoli se ne oziram na režiserja. Oziram se na idejo in temo. Od svoje prve dramatizacije sem se zelo sprostila in ne gledam na omejitve klasičnih gledaliških sredstev. Zdaj brez ovir zapišem recimo, »Oliver Twist teče v London« ali »Marie Curie gleda proti oceanu«, čeprav taki prizori pritičejo filmu, vem, da bodo speljani tudi v gledališču. Zaupam tej ekipi.
Ali besedilo in dramatizacija kdaj zahtevata kompromise v izvedbi?
Matjaž: S tekstom se pač obnašam kot ... mesar. Vzamem tisto, kar mi oziroma nam ustreza. Nimam problemov s tem.
Pa ni potem delo vaše žene razvrednoteno?
Blažka: Dokler se zadrži misel in poanta besedila, me nič ne zmoti. Ne domišljam si, da je moja dramatizacija samostojno literarno delo, ampak vem, da je zgolj ena komponenta celote. Ta pogled si delimo vsi. Nisem občutljiva na mesarjenje besedila, ko ga amputirajo, spreminjajo, mu dodajajo nove stvari.
Matjaž: Igramo nogomet, ampak se ne pogovarjamo o nogometu. Res pa je trener v tem primeru popolnoma avtokratski režiser, ki na začetku na tablo zariše pozicije igralcev in postavi ekipo. Ve se, kdo je obramba, kdo napad, golman, center, kdo bo podal in kdo dal gol. Potem pa se poskušamo zabavati, lahko tudi zamenjamo pozicije. V enem trenutku je Blažka lahko kostumograf, jaz pa napišem en prizor.
Blažka: Pomembno je, da se vsak od nas oplaja na svojem področju, sicer se tolmun ustvarjalnosti, veščin in znanj hitro izprazni. Ravno to, da sama nisem samo v gledališču, doprinese k nekemu drugačnemu pogledu na nastajajočo predstavo. V okviru svoje doktorske naloge se ukvarjam z romanskimi jeziki in lingvistiko v literaturi, kar me žene k še pozornejšemu branju besedil. Vsi, ki so sodelovali pri tej predstavi, so pronicljivo brali različna besedila, tudi moje in režiserjeva navodila. Ne le brali, razumeli so jih.
Matjaž: Med nami obstaja tihi dogovor, da vsi beremo druge knjige, gledamo druge filme in poslušamo drugo glasbo. Spodbujamo se v tej različnosti pogledov. Treba je raziskovati, to je nujno. Že zdaj se pogovarjamo o naslednji predstavi, ko bomo delali Kafko, čeprav je premiera še zelo oddaljena. Pomembno je, da že danes razmišljamo, kaj bomo počeli leta 2017.
Nekaj scenografij imamo v glavi že za leto 2016. Tako postanejo stvari bolj oprijemljive. Delujemo tako, da moramo imeti nekaj v rokah, da to začutimo in potem lahko gradimo naprej. Staro pravilo Betontanca je bilo, če se dva na odru zmotita ali gre kaj narobe, se objameta. Ta dotik s soigralcem ali stik s predmetom je bil za nas vedno pomemben.
Kako težko je bilo združiti zastavljeno znanstveno-ljubezensko temo z gibalno-plesnim performansom?
Matjaž: Predstava je seveda v stilu mojih uprizoritev, gibalnih premetank. Pri takih predstavah moraš paziti na razmerje gibov in stavkov in zelo malo igralcev je, ki bi obvladali oboje hkrati. Obrtno znanje zahteva človeka, ki se zna gibati in hkrati igrati, kaj šele peti. Zato najraje delam s stalno ekipo, ki se premika z mano po svetu. Posebej zdaj, ko je časa za vaje samo okoli dva meseca in ne morem vpeljevati novih ljudi v sistem.
Želim si, da moje predstave ne bi bile preveč podobne druga drugi. Že to, da kdo reče, da je predstava tipično »Pograjčevska«, mi ni preveč všeč. Zato zdaj razmišljam o kakšni statični uprizoritvi (smeh). Na odru ne maram zof, miz in stolov. Ne zanima me kopiranje resničnega življenja. Vedno moraš pustiti kanček domišljije, iti malo čez, pustiti malo več. Biti pogumen v tem, da storiš tudi kakšno neumnost.
Baje se med ustvarjanjem predstave Matjaž zapre in ga je najbolje pustiti na miru. Če delata skupaj, se najbrž vseeno morata kaj pogovarjati ...
Matjaž: Ne pogovarjava se veliko. Zdi se mi, kot bi nekatere stvari obstajale od nekdaj.
Blažka: Nekaj že mora biti med nama, če sva skupaj že 25 let. Različna sva, pa vendar v korenini, iz katere skupaj rasteva, precej podobna. Matjažu včasih očitam, da bere vedno eno in isto knjigo. Jaz pa rada prisluhnem drugim, se ves čas oziram drugam. Potem pa pogleda izza tiste vedno iste knjige o Hitchcocku in reče natanko tisto stvar, ki se meni takrat potika po glavi.
Pa vendar, ko pišem, ne govoriva veliko, skoraj nič. Ob priredbi za ekipo izdelam tudi zapis, v katerem ilustriram duh časa, v katerem se besedilo dogaja in skozi to izživim svoj estetski pogled na tisto obdobje. To me vedno zelo navdihne. Potem pa pridem v vadbeno dvorano in ostanem brez besed, ker je to popolnoma drugače, kot sem si zamišljala v najbolj divjih sanjah. Vse je tako drugače ... in boljše. In tega se razveselim. Takrat je stvar z moje strani gotova in predana Matjažu.
Matjaž: Pri meni je podobno. Ne vtikam se v postopek same dramatizacije, ko jo dobim v roke, pa sem popolnoma presenečen, kaj hudiča je zdaj to. In morda je ravno ta element presenečenja tisti poriv, da v uprizoritvi vedno nastane nekaj novega in drugačnega.
