In memoriam: Stane Leban (1934–2013)

Lahko da je življenje kot gledališka predstava, ki se v nekem trenutku konča in se zastor spusti in luči pogasijo, gledalci za hip zadržijo dih, nato pa nagradijo igralce za ustvarjeno doživetje. In tako te dni obujamo in ohranjamo spomin na Staneta Lebana, ki je sklenil svojo predstavo življenja in nam jo dal v premislek. Ta enkratni lik Primorske, njene zemlje in njenih ljudi, ta hudomušna in lucidna podoba, ki kot da se je izvila iz valovitih goriških gričev ali kakšne Kosmačeve knjige.

Bil je in ostaja Stane Leban, utelešenje Primorskega dramskega gledališča in zdaj SNG Nova Gorica, upodobljen v okrog sto petdesetih vlogah, ki iz dobrodušne ljudskosti segajo v zaostreno mrakobnost človeškega nemira, vendar vedno stremečega v svetlobo in srečen iztek. Bil je Stane Leban, žlahtni gledališki entuziast, ki je s sebi lastno, že kar ostro pronicljivostjo spremljal vse, kar se dogaja na odrih doma in drugod na Slovenskem ter na tujem. Pa ne samo to. Z živo in vzneseno predanostjo je spremljal tudi nastajanje predstav, v katerih ni sodeloval, si je pa vedno zavzeto želel, da bi kar najbolj uspele.

Bil je upravičeno nadvse priljubljen, tudi po zaslugi nepozabnih nastopov na filmskem in televizijskem zaslonu, z eno besedo, bil je osupljivo aktiven, v svojih snovanjih neumoren ter vedno na razpolago za izčrpne pogovore, če je le šlo za umetnost, za gledališče. Življenje in usoda sta očitno hotela, naj mu bo prav na koncu vseh dni podeljena vloga, ki ne bo zasenčila njegovih gledaliških nastopov, ampak jih bo dodatno silovito razsvetlila. Tej vlogi se pravi huda in neozdravljiva bolezen, ki napreduje počasi, vendar do konca ohranja čisto misel in zavest.

Tisti, ki smo imeli srečo in čast, da smo spremljali Staneta v zadnjem obdobju, smo čutili, da si te vloge ni izbral, da pa jo je v celoti sprejel. Iz oči v oči je zrl temu strašnemu finalu, a se ni bal. Resnično, ni se bal nepopustljive bolezni niti prihajajočega konca. Bil je vselej umirjen, še naprej poln zanimanja za vse, posebej seveda za gledališče, nove premiere, odlične dosežke svojih kolegov. Bil je do konca on, pronicljivega razuma, obarvan s šaljivimi prebliski in neustrašnim opazovanjem napredujoče bolezni.

Takoj sem razumel, da dopolnjuje zadnjo in s tem najbolj veličastno vlogo svojega življenja, s katero je premagal strah – nemara za vse nas – in bil zato v višjem smislu močnejši od bolezni, kar je na tem mestu nujno zapisati. Gledališki zastor se v nekem trenutku sicer spusti in luči ugasnejo, vrednost človeka in umetnika pa nikoli ne ugasne.