»In tudi predstav ne bo več, nobene predstave več«

Petindvajset let izjemne igralske kariere, osemdeset vlog v gledališču, filmu, na televiziji. Vse najvišje nagrade. Vloge, ki jih ne bomo pozabili. In uprizoritve, ki jih ne bomo nikoli videli, ker jih je Jernej Šugman, še preden bi na tem svetu in v tem času vstopil vanje, odnesel s sabo.

Spomin nanj bo, pravijo njegovi prijatelji, spomin na mogočno igralsko prezenco, igralski instinkt, profesionalnost, osredotočenost in iskrenost, pa tudi na duhovitost in odprtosrčno prijateljstvo.

Gledališki režiser Janez Pipan

Nikoli se nisva veliko pogovarjala, se nikoli zares intimno zbližala, pa vendar v zadnjih petindvajsetih letih najbrž ni bilo dneva, da ne bi pomislil nanj, se ga spomnil, ga pri svojih ključnih, pa tudi malih dnevnih gledaliških odločitvah v mislih povprašal za njegovo mnenje, morda tudi za nasvet, se spraševal o tem, kako bi pa Jernej to odigral, kaj bi bil zanj resničen ustvarjalni izziv, katera gledališka norost, katera misel bi ga zares razveselila.

Odkar sva prvič sodelovala, mislim, da je bilo to leta 1992 pri Domačem učitelju v Drami, in če se ne motim, je takrat še študiral, v mojem profesionalnem življenju ni bilo predstave, projekta ali samo utopične vizije, pri kateri ga ne bi videl v odločilni vlogi. Tudi kadar njegovo sodelovanje ni bilo mogoče, tudi kadar je bil odsoten, je odločilno sodeloval pri vseh mojih gledaliških preizpraševanjih, blodnjah in (redkih) »razodetjih«, kjerkoli sem bil in karkoli sem delal.

Ko sem ga pred dobrim letom dni povabil na kavo, da bi ga vprašal, ali bi se mi znova pridružil pri Hlapcih, sem imel pred srečanjem strahovito tremo. Kar nekaj let se nisva videla; v tem času je naredil velike stvari. Kavarna, kjer sva se dobila, je bila ob takšni uri navadno prazna, tokrat pa zasedena do zadnjega stola, da sva se v tistem trušču komajda slišala. Potil sem se in nekako izdavil svoje vprašanje. Seveda, z največjim veseljem, v čast mi je, mi je segel v jecljanje in mi namenil svoj veliki medvedji objem.

Že ves čas se mi zdi, da je v tem župniku še nekaj, nekaj zelo današnjega, je še dodal in mi pomežiknil. Potem je še dodal, kako pomembna je zanj in za ansambel moja »vrnitev«. Ob tem se je tudi njemu zatikalo, v premorih je požiral cmok in me resno, dolgo gledal naravnost v oči. Vse drugo je ostalo neizgovorjeno. Tudi na vajah sva se o župniku pogovarjala nemara samo dvakrat ali trikrat, pa ne toliko o Cankarju, kajti že na prvem branju je bilo jasno, da ima Jernej vlogo miselno natančno razdelano in da natančno ve, kaj je treba, temveč o današnjem svetu, o oblasti in drugih oblikah polaščanja, še posebej o »kruhu« in »žgancih« v dobi brez etike in navsezadnje tudi brez ideologij. Vse to je nekega večera, na neki vaji, spregovorilo z odra skozi župnikove besede in njegovo silovito prezenco s takšno jasnostjo, da me je spreletel srh.

Iz župnika Jerneja Šugmana je sijalo samo bistvo sodobnega sveta, zgodovine, volje do moči in radikalnega amoralizma. Pa vendar je bil ta župnik tudi uboga človeška kreatura, osamljena, od nikogar spoštovana in že nemara nekoliko zapita, ubogi hudič, ki išče v svojem globoko verujočem političnem nasprotniku edino možno, skoraj erotično človeško bližino. Da, Jernej Šugman je bil igralec, ki je na odru utelešal duh sveta v njegovi vsakokratni zdajšnjosti in hkrati vsečasni večnosti, ob tem pa nikoli ni izgubil tiste preproste življenjske človečnosti, ki se je dotaknila vsakega gledalca, s katero je vzradostil, nasmejal, osvojil in osmislil vsakogar med nami.

Zdaj Jerneja ni več. In tudi predstav ne bo več, nobene predstave več. Tudi Župnika ni in ne Hlapcev. Ne bo predstav, ki še niti zasnovane niso bile, a smo nekako upali, da jih bomo nekoč gledali, ker bi v njih igral tudi Jernej. Tudi nas zdaj ni več, ne več istih, ne več celih. The show must go on, življenje gre naprej, običajno rečemo ob takšnih strašnih trenutkih, v katerih naša žalost joče do neba. Tokrat ne bo šlo. Tokrat se bo tudi naše življenje usodno zataknilo. Tudi z najsilovitejšo voljo nam ga ne bo uspelo vrniti na tirnice, po katerih se je opotekalo še včeraj. Težko bo.

Njegova zadnja filmska vloga v Nočnem življenju Damjana Kozoleta.

Gledališki režiser Mile Korun

Pretresen sem. Tega fanta sem imel neznansko rad. Spremljal sem ga že od srednješolskih dni, nekoč sem ga videl igrati, potem sem ga bolje spoznal na Akademiji, takrat in kasneje sva veliko delala skupaj. Bil je – ne najdem drugih besed – nenavadno dober človek. Nisem žalosten, ampak jezen, da je moral oditi.

Igralec Bojan Emeršič

Strašna boleča žalost je v meni. V enem samem trenutku sem izgubil najboljšega prijatelja iz Arta, kralja iz Kralja Ubuja, brata iz Karamazovih in sopotnika skozi življenje iz Čakajoč na Godota. Veliko sva se družila, in vsakič sva si rekla: »Kako hitro mine čas, kadar se človek zabava.« (iz Čakajoč na Godota) Zdaj je ostala samo bolečina, spomini in njegov odgovor na moje vprašanje: »Kaj naredita z Lakijem, ko padeta?« »Počakava, da se lahko spet pobereva in potem greva naprej.« (iz Čakajoč na Godota). Hvala ti, moj velikan.

Teatrolog Blaž Lukan

V tem dopoldnevu po boleči novici ne morem drugače, kot da spomin na Jerneja obudim z že zapisanim, s kritiškim spominom na njegove vloge, ki presegajo njegovo – in našo – zemeljsko minljivost.

Kot Jur v Grmačah Daneta Zajca v režiji Mileta Koruna je Jernej Šugman »čista vsebina, smisel Zajčevih metafor. Njegova (smoletovska) neodločnost je njegova moč. Na trenutke se zdi, kakor da bi samega sebe nosil na hrbtu, vse iz njega prihaja v resnici od nekod zadaj. Šugman raste počasi, a zanesljivo; nekaj časa kakor da bi ga obdajala nekakšna mitološka koprena, nedoločna meglica, dokler na koncu njegove oči ne zasijejo v nekakšnem vlažnem ognju premoči, ko se lahko dokončno odtrga od teh tal, od teh ljudi, od tega sveta«.

Kot Lear v Shakespearovem Kralju Learu v režiji Mileta Koruna je Šugman »'mlad' Lear, a nikakor premlad, pred nami se ne stara po nikakršnih zunanjih znakih, temveč zori v svoj konec, ki je pravzaprav njegov začetek, raste torej v vir, v 'óno samo, kar si', katerega odsev zaznamo tudi v prvem prizoru postavitve, srečni igri očeta s hčerami. … Degradacijo sprejme brez joka, zato pa z nadzorovano, 'logično' blaznostjo, manj telesno … in bolj refleksivno, v verbalnem toku, ki lije iz njega in se vanj vrača v neki razdalji ...

Čeprav se zdi, da se Šugman kot Lear pri tem popolnoma iztroši, pa v resnici v reduktivnem procesu, v tem ničenju sveta in subjekta … na novo akumulira, zbira v svoji spačeni, 'suvereni' percepciji novo elementarno moč, ki se na koncu realizira kot spoznanje o Cordeliji, še manj, njenih ustnicah, in manj, njenem dihu kot pogoju človeškega življenja, ki pa ga ne bo nikdar več«.

Kot Trofimov v Čehovem Češnjevem vrtu v režiji Janusza Kice je pred nami »oseba, ki je vsakokrat znova v sizifovskem razmerju do vloge. To razmerje, ta odnos, ta razlika, ta razdalja pa je tisto, kjer se on sam in njegova vloga najmočneje razodevata, to je tisto, kar igralec nenehoma menjava, predeluje, oblikuje, in to je tudi tisto, kar ostaja. V to špranjo je mogoče vsakokrat znova vstopiti in zasesti prostor, ki se je razprl«.

Z Mileno Zupančič v Češnjevem vrtu. Foto: Tone Stojko.

Igralec in režiser Branko Đurić Đuro

Ko sem leta 1992 prišel v Slovenijo, in to je bilo gotovo eno mojih najtežjih obdobij v življenju, sem tu spoznal nekatere izjemne ljudi. In Jernej Šugman je bil eden prvih, s katerim sva se v hipu prepoznala, tako v ustvarjalnem smislu, kot v življenju nasploh. V vseh teh letih sodelovanja, tako v Teatru Paradižnik kot v Naši mali kliniki sva skupaj doživela marsikaj. Bil je velik človek in prijatelj.

Kot igralec me je navduševal, ker je v tragične vloge vpletal svoj humor in šarm, h komediji pa pristopal resno in odgovorno. Njegov odhod je bolečina, ki ne bo izginila nikoli. Igralec je odšel, zavesa je padla, njegove vloge ostajajo za vedno.

Filmski režiser Janez Lapajne

Ure in ure bi lahko govoril o Jernejevem Lenartu v Kratkih stikih, o njegovem občutku za bistveno. O igralskem instinktu. O osredotočenosti in profesionalnosti ob vsaki ponovitvi. O neutrudno razbremenjevalni duhovitosti med ponovitvami. O pristni srčnosti. O tem, da med nama nikoli ni prišlo do kratkega stika. Ampak zdaj, še bolj izrazito kot prej, vse te prekrasne spomine vidim v objemu nečesa večjega. Osebna in ustvarjalna srečanja z Jernejem so bila zame vselej stik s Človekom – ja, z veliko začetnico. In prav Človek je bila njegova največja vloga. Pravzaprav je bila edina, in ni mu je bilo potrebno igrati. Pogrešal bom filmske Ljudi, ki bi se jih še lahko lotila skupaj. Najbolj pa bom – celo kot nekdo, ki se ne objema ravno vsepovprek – pogrešal Jernejev prisrčni objem.

Filmski režiser Damjan Kozole

Jernej je bil eden tistih redkih igralcev, ki si je upal iti do konca, brez kalkulacije, intuitivno in iskreno, vendar vedno tudi z jasnim premislekom. Njegovo telo je enostavno pripadalo odru, filmu. Spominjam se, na snemanju Nočnega življenja je celo noč gol in moker ležal na pločniku ob Celovški cesti, na dveh stopinjah, ne da bi enkrat zajamral.

Ob vseh izjemnih gledaliških in filmskih vlogah pa mi bo ostal v spominu najprej kot izjemen in duhovit človek, ki je iz vsakega še tako drobnega detajla znal narediti nekaj zabavnega. Njegova duhovitost je bila naravnost terapevtska. Vsak dan preživet z njim, na snemanju ali privatno, je bil nekaj posebnega. Za njim bo ostala velika praznina, igralska in človeška.

Srbski igralec Nikola Kojo

Kot novopečeni filmski režiser sem Jerneja Šugmana angažiral v svojem prvencu, satirični komediji Čreda, v vlogi slovenskega producenta Maxa Kantorja. Miniatura, kjer Šugman še enkrat dokaže svojo izjemno igralsko filmsko prezenco, z minimalističnimi sredstvi.

Običajno se reče: o pokojniku samo najlepše. Mislim, da se je o Jerneju Šugmanu vedno govorilo in se vedno bo govorilo – samo najlepše. Kot o človeku in kot igralcu. Imel sem srečo, da je pristal, da zaigra v mojem režijskem prvencu. Priznam, da mi je bilo nerodno, da tako velikemu igralcu dajem kakršnakoli režijska navodila. On je bil dobesedno sestavljen iz igre, on je bil igra, Jernej Šugman je z vsako svojo vlogo premikal meje te umetnosti, ki tako nepravično jemlje svoje najboljše predstavnike.«