Tiskane izdaje
Projekt Anatomija srečanja je vsebinsko zasnovan kot identitetni preplet plesalke flamenka Carmen Amaya in ameriške pesnice Sylvie Plath, ki strastno in polnokrvno, kakor je za obe umetnici prepoznavno, zafunkcionira kot izviren uprizoritveni hibrid.
Ta si ne želi biti zgolj glasbeni koncert, plesna predstava ali gledališki dogodek, želi si biti vse to, vendar ne tako, da bi omenjene elemente realiziral na polno, pač pa ravno obratno: odvzame jim totaliteto in jih predloži kot posamezne nastavke, samostojne žanrske veje, vse tri linije se prepletajo enakovredno in sozvočno in od tod mehkobna, četudi vročekrvna, pretočnost izvedbe (dramaturginja Andreja Kopač).
Ana Pandur kot plesalka (in avtorica koncepta), Vesna Zornik kot pevka in interpretka poezije ter Vito Marenče kot glasbenik kitarist na odru poleg zrežirane najdejo čvrsto intuitivno povezanost, ki se zdi in na koncu izkaže za temeljno, če ne kar nujno žarišče, skozi katero se dovaja njihova organska temperamentnost.
Terena za takšno ubranost jim ne ponuja le španska oziroma pesniška vročekrvnost izhodiščnih materialov, razplamti jo tankočutna in nenarejena odrska sinergija, ki v dogodek kljub raznorodnim strukturnim delcem nalaga organskost in naravno prezentnost. Vsi trije izvajalci - vsak zase avtorsko izurjen v svojem kreativnem polju - kljub vidno navzoči intimnosti razumejo preplet zgodovinskih časov, umetniških disciplin in vprašanja spola kot obče sporočilo: dobrodošlo odmislijo kakršnekoli nazorno feministične ali splošno represivne kritične konotacije.
Vpogled v »anatomijo srečanja« ponudijo v slogu miselnega prepuščanja in intuitivne svobode, s sprotnimi odzivi zanosa in mestoma povsem nagonsko, improvizirano telesno in izrazno refleksijo. Flamenko, tokrat načrtno izmaknjen barviti kričavosti in dopadljivi harmoničnosti, se v izvedbi Ane Pandur realizira kot večplastna plesna govorica, v kateri plesalka skozi razsekano dinamiko razgrne pred nami dotični ples fragmentarno, ga upočasnjuje, dozira, izpostavlja gibalne detajle, se prepušča stanjem zamaknjenosti, repetira zanke premikov - skratka: ga idealizira, mehanizira in razdira obenem. S tem ne pokaže le razpona lastne zmogljivosti in osebne bivanjske zvezanosti z njim, pač pa z »dekonstrukcijo« flamenka ter odrsko soodvisnostjo naznani njegove intrigantne in manj tradicionalne sporočilne potenciale.
