Faust Tomaža Pandurja je po besedah ravnatelja SNG Drama Igorja Samoborja po številu gledališč in festivalov po svetu, ki se zanimajo za predstavo, nedvomno ena pomembnejših in najbolj zaželenih predstav, nastalih lani. Tudi zato potrebuje »potovalno« scenografijo.
Neskončno hrepenenje
SNG Drama je v sodelovanju s Festivalom Ljubljana lani jeseni v Križankah in konec oktobra še na velikem odru Drame postavilo na oder krstno uprizoritev priredbe Goethejevega Fausta v režiji Tomaža Pandurja. Režiser, ki je v Ljubljani režiral po skoraj dveh desetletjih odsotnosti (pred dvema letoma najprej predstavo Michelangelo v Cankarjevem domu in potem Rihard III. + II. v Drami), se je ponovno soočil z enim največjih evropskih mitov. Z alkemičnim procesom (interpretacijo velike klasične dramske pesnitve je kot avtorica priredbe in dramaturginja podpisala Livija Pandur) je preobrazil Faustovo legendo v intelektualno in emocionalno atmosfero našega časa, ob večnem boju proti vseprisotnemu zlu je poudaril neskončno hrepenenje po vsem, kar nam je nedostopno ali nedosegljivo: po družini, ljubezni, mladosti, lepoti.
S tem Faustom (postavil ga je že leto prej v madridskem gledališču Valle-Inclán) je bil na zelo uspešnem gostovanju na Iberoameriškem gledališkem festivalu v Kolumbiji, na katerem so ga uprizorili petkrat pred razprodano dvorano, pa na mednarodnem festivalu Cervantino v mehiškem Guanajuatu. Potem so svetovni mediji objavili novico, da je Pandur umrl med vajo za Shakespearovega Kralja Leara na odru Makedonskega narodnega gledališča v Skopju, a njegova napoved še pred ljubljansko premiero, da bo ta predstava prepotovala svet in ponesla slovenske igralce na vse odre sveta, se uresničuje.
Potovalna varianta
Ravnatelj Drame in Henrik Faust Igor Samobor pravi, da so za Fausta in njegova številna gostovanja izdelali dodatno scenografijo, ki jim omogoča igranje doma in v tujini v kratkem časovnem zamiku. Organizacija in odziv na vabila sta namreč tako veliko enostavnejša. »V Guadalajari in Bogoti so nam izdelali scenografijo gostitelji, potem smo se zaradi vabil, ki so se vrstila, odločili, da izdelamo svojo 'potovalno' varianto. V Seul, na Seulski festival uprizoritvenih umetnosti 2016, je potovala ta scenografija z ladijskim transportom, tudi v Peking bo in prihodnjo sezono še enkrat v Južno Ameriko, da bomo lahko nemoteno potovali po celini. Vsaka plovba traja najmanj mesec dni v eno smer.«
Prav ta scenografija Svena Jonkeja je bila v Brnu (na mednarodnem festivalu progresivnega gledališča Gledališki svet Brno), Skopju (mednarodni gledališki festival MNT-Fest) in Cluju (otvoritvena predstava na mednarodnem gledališkem festivalu Interference 2016) in bo februarja potovala tudi v Madrid, v Teatro Español. Dogovori z gledališči in festivali še potekajo v Madridu, Parizu, Ciudadu de Méxicu, Monterreyu, Guadalajari, Santiagu de Chile, Buenos Airesu, New Yorku, Caracasu, Guayaquilu, Šanghaju, Guangzhouu. »Vseh možnosti,« pravi Samobor, »ne bomo mogli realizirati prej kot v treh letih, ker smo repertoarno gledališče in moramo najprej izpolniti svoje obveznosti do domačega občinstva.«