Tiskane izdaje
Po predstavah za otroke Ribič in njegova duša ter Avgusta, ki jo je režiral v Mini Teatru, je igralec Slovenskega mladinskega gledališča zdaj na oder postavil hedonistično Apollinairovo besedilo, o katerem pravi, da ga je treba brati brez moralnih in etičnih predsodkov, z uvidom o brezmejnosti človekovega uma in domišljije.
Le tako se bralcu lahko odstrnejo nove dimenzije.
Kakšno je bilo vaše prvo srečanje z dokaj ekscentričnim, marginalnim, a za ljubitelje erotične literature neprecenljivim delom Guillauma Apollinaira?
Pogovor s soigralcem Blažem Šefom je nekoč nanesel na erotično literaturo, govorila sva predvsem o delih markiza de Sada. Potem mi je začel pripovedovati o Apollinairovem romanu Enajst tisoč batin, ki ga nisem poznal. Ko sem vzel knjigo v roke, me je sprva vznemirila, nekje na sredini, ko pisanje dobi nadrealistične razsežnosti, se mi je celo nekoliko uprla.
Če napisano dojemaš dobesedno, postanejo stvari neprebavljive. Zato moraš do besedila vzpostaviti distanco in ga brati kot poezijo. Šele nato se ti razkrije dimenzija vrhunske literarnoumetniške vrednosti. Tako v literarno izbrušenem jeziku tudi silovita krutost postane poetična.
Besedilo ščemi in vibrira od besednih iger in jezikovne radoživosti. Kakšen izziv je bil prenesti roman na oder in ali se je ob tem pokazala morebitna nedoživetost, okorelost slovenskega opolzkega besednjaka?
Pomislili bi, da slovenski jezik nima takih opolzkosti, toda prevajalec Branko Madžarevič je iz vseh izumljenih besed, dovtipov in duhovitosti napravil mojstrovino. Ko je bil roman leta 1907 izdan, so ga takoj prepovedali do leta 1970, zato so si skrivoma podajali izvode po pariških salonih kot vroč kostanj, je v gledališkem listu zapisala Jana Pavlič.
Zato smo predstavo zasnovali kot prispodobo salona, v katerem štirje mladi ljudje berejo to vročo literaturo, ki jih vznemirja in neznansko zabava. Gre za bralno uprizoritev, ki pa ni statična.
Pot junaka Monija Guzjebeskuja iz Bukarešte v Pariz in čez Rusijo do Japonske je popestrena z živahnim koloritom javnih hiš. Kako ste to živopisnost ponazorili na odru?
Razgibanost se zgodi skozi igro. Predstavljajte si, da se štirje mladi ljudje skrijejo na podstrešju, nekdo iz zaprašene police potegne to knjigo – to ' kurbarijo' iz zbirke Dotik , in zabava se začne. Iz skrinje potegnejo ekstravagantno seksi perilo, punci se napravita v prostitutki, fanta v švalerja. V bistvu gre za otroško igro. Fantazija, ki poganja roman, se ciklično vzpenja v brezmejnost.
Dokler ne pride do krutih eruptivnih dogodkov, do smrti glavnega junaka, ki jo je mogoče razumeti kot ultimativni orgazem. Tu je ogromno dreka, sperme, krvi, črev, tako kot v divji, brezmejni otroški fantaziji, ki še ni družbeno zavrta in frustrirana. Vse se vrti okoli genitalij in analnosti. Apollinaire ne neha, popolnoma podivja, vse izreče, najbolj divje seksualne fantazije. In ravno to je čarobnost tega romana, da se niti za trenutek ne ustavi.
Kako dekadentni duh fin de siècla, ki preveva roman, berete
A razcvet pornografije ne kaže na družbeno svobodomiselnost, prej govori o njeni zavrtosti. Seksualnost na vsakem koraku, ki jo prodaja tudi Lady Gaga, je zgolj formalistična, prazna, in ni vznemirljiva. Pri pornografiji gre za drgnjenje mesa, a libidinalna sila išče nekaj več, odrešitev. Pri erotiki gre za neko višje bistvo – ars erotica.
Introspekcija v človekovo seksualnost vas je vznemirila že pri Pasolinijevem posthumno izdanem romanu Amado mio, po katerem ste režirali istoimensko predstavo, ki je festivalska uspešnica. Tudi za režijo Ribiča in njegove duše vas je navdihnil sočen jezik hedonista Oscarja Wilda. Bi lahko povezali besedila, ki v vas vzbudijo željo po režiranju?
Povezuje jih konflikt znotraj človeka. Ravno sem bral Svetovni nazor Dostojevskega, v katerem ruski mislec Nikolaj Berdjajev analizira prav to lepoto človeka v njegovi razpetosti, kot jo je videl Dostojevski. Človek je od nekdaj v konfliktu med libidinalnim gonom, ki mu je dan po naravi, ter duhom in časom, v katerem živi. To je skupno vsem besedilom, ki me navdihnejo.
V večini predstav, ki ste jih režirali, ste tudi igrali, v tokratni ne. Erotične igrice se igrajo Tina Vrbnjak, Gorka Berden, Blaž Šef in Miha Bezeljak. Kakšen je sicer pri vas proces ločevanja vloge režiserja od vloge igralca?
Ko režiram predstavo, v glavi potegnem ločnico – na eni strani je igralec, na drugi režiser. To je nekoliko shizofreno, ampak se človek izostri. Med kreiranjem predstave sem izključno režiser in se ukvarjam z igralci. Teden pred premiero pa stopim na oder kot igralec in poprosim soigralce, naj me zrežirajo oni.
Vedno več igralcev se ukvarja z režijo, igralci tudi sicer velikokrat soustvarjajo like. Kako se je spremenil odnos med igralcem in režiserjem in kako dejstvo, da ni več avtokratskih ali vsaj avtoritativnih režiserjev, spreminja občo gledališko mizansceno?
Res je, veliko igralcev je začelo režirati. O sebi lahko rečem, da sem se veliko naučil od režiserjev, s katerimi sem delal, začutil pa sem, da bi se dalo na odru narediti še veliko več. Igralci skrivamo veliko plasti, ki pogosto ostajajo neodkrite. Redki režiserji so lucidni in poznajo igralčev mehanizem. Ne pozabimo, da je v izhodišču gledališča igralec na odru, ki nekaj počne, šele nato so režiser, kostumi, scena ...
Implicirate, da režiser ni relevanten?
Do neke mere sledim režiserjevim napotkom, ko pa prestopim mejo in postane lik del mene, začnem kreirati vlogo, jo sam režiram. Nihče ne pozna lika tako dobro kot jaz. Takrat se mora režiser umakniti in prisluhniti igralcu ter znotraj tega usmerjati tok vloge.
Pred poletjem ste dobili Župančičevo nagrado za dosežke v preteklih dveh letih. V utemeljitvi med drugim piše, da utelešate potrebe sodobnega časa. Kako vidite to opredelitev?
Pri opredeljevanju sebe vedno izpadeš butast ali narcisoiden.
Ogled predstave je odsvetovan mlajšim od 18 let. Je to tudi svarilo občutljivejšim gledalcem?
To je zakonska varovalka, da se kakšen starš ne bi pritožil. Sicer bi se otrokom utegnila ta porkarija zdeti precej dolgočasna. Prepričan pa sem, da predstava ne bo nikogar poškodovala.
