Tiskane izdaje
Zmagovalec pred začetkom: na gledališkem festivalu Dnevi komedije v SLG Celje so se odločili, da bodo še pred začetkom objavili zmagovalca natečaja za žlahtno komedijsko pero. Nagrado bo 17. marca prejela mlada dramatičarka Iza Strehar za komedijo Vsak glas šteje.
»Duhovita politična satira, kakršnih pri nas ni v izobilju, se dotakne provincialne plemenske povezanosti, kjer se vsi poznamo in je vse mogoče,« je ob Vsakem glasu šteje ugotovila žirija, ki ji je predsedovala Tina Kosi, v njej pa sta sodelovali še Tatjana Doma in Alja Predan.
Žirantke so o avtoričinem besedilu dodale, da se igra »norčuje iz lobističnih mrež, medijev, vplivnih povezav, kratkotrajnega uspeha in slave, ki ju omogočajo mediji, starih stricev iz ozadja in novih obrazov, seksizma in celo zagledanosti v odrešitev newageevskih receptov o zdravem življenju«.
Gospodična Strehar, Vsak glas šteje ponuja vpogled v pritlehno tehnologijo običajne politične mašinerije. Jo sicer poznate podrobneje od slehernika, ki mu mediji pogosto nekritično ponujajo velike resnice malih politikov?
Mislim, da imam približno toliko vpogleda v politično mašinerijo kot vsi drugi sleherniki. Sem se pa v času, ko sem začela pisati Vsak glas šteje, nekoliko bolj ukvarjala s politično stvarnostjo, spremljala novice, prebirala knjige in gledala filme s tovrstno tematiko ...
Ideja za tekst se je porodila ob prebiranju Roterjevih Padlih mask, v približno istem času sem izvedela tudi za natečaj za komedijo. Po ogledu filma Wag the Dog se mi je sestavila celota in zatem se je glavnina besedila dokaj hitro prelila na papir. Moja drama definitivno ni točen vpogled v mašinerijo, sem pa nastavke našla tam. Tematika me je zanimala, nisem pa si mislila, da se bo iz tega rodil tekst.
Vaše v Celju nagrajeno besedilo ponuja posmeh z grenkobo. Seveda vas moram v Cankarjevem letu in kot novo ime na kulturnem prizorišču prostodušno povprašati po mnenju, kakšno politično satiro bi si zaslužili in kakšen se vam zdi njen domet.
Zaslužili bi si satiro, ob kateri bi se dobro nasmejali, hkrati pa bi v nas prebudila refleksijo in aktivno željo po spreminjanju družbe na bolje. Mogoče bi si v Cankarjevem letu Cankar zaslužil, da bi o njem rekli, da se je (tudi) s pomočjo njegovih del slovenska mentaliteta spremenila in njegova dela niso več tako aktualna oziroma se je družba, ki jo je portretiral, spremenila. Vendar so po stotih letih od Cankarjeve smrti njegova dela še vedno zelo aktualna, tako da tega ne moremo reči.
Žal je situacija v naši politiki in družbi na trenutke tako komična, da je težko biti bolj komičen od realnosti. Ne samo v Sloveniji. V ZDA je v Beli hiši Donald Trump. Če bi na papirju ustvarila njegov lik in delovanje, bi mi bilo očitano, da tekstu manjka verjetnost.
Ko ste bili pred časom povabljeni k branju sodobne slovenske drame v okviru istoimenskega projekta, ste ob tekstu Zalke Grabnar Kogoj opozorili na solipsizem, na to, da pravzaprav niti nočemo vedeti, kaj se dogaja okrog nas. Smo torej kot družba neizpolnjeni in samozadovoljni ignoranti? Mislite, da obstaja zdravilo za to?
Ljudje preprosto hitro zaspimo. Vklopimo avtopilota, izklopimo samorefleksijo in pozabimo gledati z druge perspektive. Seveda ne moreš biti ves čas 'buden', ampak zelo hitro se zgodi in tudi na voljo imamo ogromno 'sedativov', da kot Trnuljčica pademo v globok sen.
Pozabimo delati s sabo, pozabimo vlagati v odnose, pozabimo, v kaj verjamemo, za kaj se je vredno boriti in zakaj počnemo, kar počnemo. In tako se zbudimo kot neizpolnjeni samozadovoljni ignoranti. To, da ne zaspimo in ne vklopimo avtopilota, seveda ne bi rešilo vseh težav, je pa po mojem mnenju dober začetek.
Za spletno stran nacionalne radiotelevizije ste ob bralni uprizoritvi svojega prvenca Hlod na avtocesti (v Mali drami decembra 2015) navrgli, da je človek v običajni nevednosti lahko nagrajen 'z minimalnim promilom razsvetljenja'. Ugotovili ste, da se temu najlaže približate s formo dialoga.
Jaz imam, kot verjetno marsikdo drug, razsvetljenja na dnevni ravni. Žal je večina napačnih. Ena so celo prava, pa jih nato ne upoštevam. O nekaterih mislim, da so prava, pa se pokaže, da niso. Tako to gre.
Pri pisanju drame imam rada 'in your face' direkten, včasih celo brutalno iskren dialog. Namenjen ni samo likom, ki ga izrekajo, ampak tudi gledalcem/bralcem, pogosto tudi meni. Ampak ta moj dialog ne ponuja nujno 'razsvetljenja'.
Pogosteje je tako, da so moji liki sveto prepričani, da so doživeli razsvetljenje, s katerim morajo nujno presvetliti svoje bližnje, v tej svoji sveti prepričanosti pa so rahlo tragični, saj ravno zato, ker tako zelo verjamejo, ne vidijo, da se motijo.
Resnica je vseeno bolj v dejanjih in obnašanju kot v besedah. Tako v dramskih tekstih in scenarijih kot v resničnem življenju.
Kakšen je vaš pogled na režisersko gledališče, na režiserjevo svobodo prikrajanja dramskega besedila svoji viziji?
Nekateri menijo, da dramsko besedilo ni končano, dokler ni postavljeno na oder. Sama vseeno jemljem dramatiko ne samo kot predlogo za uprizoritev, ampak tudi kot literarno zvrst. To pomeni, da gre za samostojno delo tudi, če še ni uprizorjeno – ampak v tem primeru gre za literaturo.
Ko pride do uprizoritve, je dramski tekst predloga, del celote, kar seveda pomeni, da se lahko prilagodi. Nekateri teksti ponujajo ogromno režijskih konceptov in jih je zato mogoče vedno znova uprizarjati.
Je pa seveda lepo, če se v primeru krstne uprizoritve dramatika malo bolj spoštuje.
Prebral sem štiri vaša besedila; ste kdaj pomislili, da bi lahko bila 'vaša stvar' tudi zgodba, short story?
Pred desetimi leti sem mislila, da če se že bom ukvarjala s pisanjem, se bom ukvarjala s prozo. Nato sem odkrila dramatiko in scenaristiko, za kateri sem se na akademiji tudi izobraževala, imela mentorje in spodbudo. Mogoče bom kdaj napisala tudi kakšno prozno besedilo, vendar se aktivno ne poigravam s to idejo.
Žirija je v utemeljitvi nagrade omenila, da se Cankarjevi poklicni dediči redko spoprijemajo z enako ali podobno tematiko in da je zato hvale vredno, da smo spet dobili aktualno politično satiro, ki kritično in humorno govori o naši družbi in okolju. Kaj vas v Cankarjevem opusu najbolj razburja?
Cankar je bil izjemno plodovit pisec, napisal je ogromno dobrih del. Ampak verjetno je za večino Slovencev, vključno z mano, ena prvih asociacij, povezanih z njim, skodelica kave. Skodelica kave je čudovito izpisana črtica, vendar me razburja, da ravno to njegovo delo in tematiko tako poudarjajo že v osnovni šoli. Mnogim ostane v spominu kot zoprno branje in minejo leta, preden spet primejo Cankarja v roke, če sploh.
Vaši načrti po 17. marcu, ko boste tudi formalno zmagovalka natečaja za žlahtno komedijsko pero? Oder?
Na dodiplomskem študiju sem študirala dramaturgijo, na podiplomskem pa scenaristiko, tako da se poleg teatra ukvarjam tudi s pisanjem za film in televizijo. Trenutno sodelujem pri razvoju več scenarističnih projektov, načrtujem pa napisati tudi še kakšno dramsko besedilo. Vsak glas šteje je moja prva komedija, mogoče bom začela pisati drugo.
