Horvat: Reakcija je bila emotivna in impulzivna

Oglasil se je tudi režiser, ki se javno opravičuje in pojasnjuje, da izjava o klofutah ni bila mišljena kot fizična grožnja.

Objavljeno
06. november 2014 18.07
Režiser Sebastijan Horvat. V Ljubljani 7.5.2014
K. R.
K. R.

»Moja reakcija na kritiko Zale Dobovšek je bila emotivna in impulzivna. Če nekdo na tak neposreden, žaljiv in podcenjujoč način oceni tebe kot neumnega in strahopetnega, človek pač na isti način reagira. Ne opravičujem svojih dejanj, ampak tudi jaz imam odnos do svojega dela.

Zadnji stavek, ki ga vsi mediji razumejo kot fizično grožnjo, ni bil mišljen na tak način: »tako kot si ti oklofutala našo predstavo, tako se lahko zgodi, da te oklofutam jaz«. Torej z istimi sredstvi kot ona, tudi jaz! Če je Zala Dobovšek ta stavek razumela kot fizično grožnjo, se ji javno opravičujem in jo odvezujem vsega strahu, ki ga je morala pretrpeti ob tem zapisu.

Moram jasno povedati, da nisem ravno ponosen na to svojo izjavo, ki me v nekem aspektu kaže tudi kot čustven osebek, ki ga stvari in izrečene sodbe tudi prizadanejo, nikakor pa s tem nisem hotel zaničevati svobode novinarske avtonomnosti, česar me obtožuje Radio Študent! Nisem si želel takšnega fokusa ob projektu Igra o Antikristu in za odvrnitev pozornosti od teme in vsebine, o kateri bi se morali pogovarjati, prevzemam vso odgovornost in se tudi vsem sodelavcem za to opravičujem.

V priponki je moja izjava in izvirni mail kritičarki Zali Dobovšek! Če objavljate moje izjave iz tega maila, ga, prosim, razumite v kontekstu celote napisanega.«

Glede pisma Horvata kritičarki Zali Dobovšek so se odzvali tudi na Društvu gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS):

"Na Društvu gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije odločno obsojamo kakršne koli pritiske na delo kritikov in kritičark, še posebej ostro pa obsojamo grožnje z morebitnim fizičnim nasiljem, ki so - ali bi vsaj morale biti - v sodobni civilizirani družbi nedopustne, pa četudi v na pol zasebni korespondenci (ki pa se je nanašala na javno delovanje kritičarke in ustvarjalcev predstave). Žal nam je, da nizek, brutalen in nekultiviran govor prodira tudi v umetniške vrste, v konkretnem primeru pa nas še dodatno žalosti to, da Sebastijan Horvat ni le gledališki režiser, ampak tudi profesor na AGRFT - in bi se moral kot tak še toliko bolj zavedati pomena in vloge kritike v celoti umetniškega ustvarjanja, predvsem pa absurdnosti takšne reakcije ustvarjalcev. Navsezadnje pa so grožnje in poskusi prepovedovanja opravljanja poklica zgolj zaradi nevšečne kritike približno enako primerni kakor kakršen koli pritisk na ustvarjalce predstave v času študija, se pravi - sploh ne."