Tiskane izdaje
Letošnja izdaja festivala Exodos se osredotoča na Afriko in njeno raznovrstnost na celini s 53 državami in z več kot milijardo prebivalci. Jan Goossens, sicer umetniški vodja bruseljskega mestnega gledališča KVS, je za festival izbral deset predstav, ki so »drzne, pogumne in zelo osebne«.
V povprečju vemo o afriški kulturi malo: glasbeno zelo močna sta Mali in Senegal, filmsko pa Nigerija, ki je z nollywoodom druga največja filmska industrija po produkciji filmov na leto po Bollywoodu in pred Hollywoodom. Kako pa je v gledališču? Kateri so močni centri?
Razen Republike Južne Afrike, ki je poseben primer, je na ostalem delu kontinenta malo institucij, če pa so, niso zelo dinamične. Če obstajajo centri za performativne umetnosti, je to odvisno izključno od posameznikov. V večini mest, ki sem jih obiskal, so festivale ali plesne skupine ustanovili umetniki. Recimo Maputo v Mozambiku je zanimivo mesto, nekakšno središče za sodobni ples, v katerem je cenjen koreograf Panaibra Gabriel Canda začel z lastno skupino in tudi z izobraževalnim programom.
Enako je v Kisanganiju v Kongu, od koder prihaja Faustin Linyekula, ki bo na festivalu Exodos z dvema predstavama v soboto in nedeljo. Ta je Kisangani in tudi glavno mesto Kinšaso preobrazil v dva centra za performativno umetnost. V Kongu je zanimiva plesna in gledališka produkcija tudi v mestu Brazzaville, a njih ne bo na festivalu. Če imajo ta mesta dinamiko in energijo, je to povsem odvisno od posameznikov, ki delajo umetniška dela, ob tem pa širše za skupnost ustvarijo še festival in šolo. Potem se stvari začnejo premikati.
Republika Južna Afrika ima precej institucij in festivalov, a se v njih ne odvijajo nujno tudi zanimive stvari. Ouagadougou v Burkini Faso je slaven po svojem filmskem festivalu, Bamako v Maliju po fotografskem bienalu. Umetniška produkcija pa je odvisna od močnih in trmastih posameznikov, ki nimajo zaledja, institucij in infrastrukture. Ustvarjajo jo sami, ne vlade.
Letošnja izdaja festivala Exodos se osredotoča na Afriko in njeno raznovrstnost na celini s 53 državami, z različnimi jeziki, kulturo, zgodovino in z več kot milijardo prebivalci. Ima ta raznolikost karkoli skupnega, značilnega, povezovalnega?
Zelo težko je najti nekaj, kar prevladuje povsod. Nikoli nisem imel namena, da bi naredil festivalski program, ki bi predstavil celotno afriško performativno umetnost. Tako dobro Afrike ne poznam in tudi ne celotnega njenega kontinenta. Menim, da kaj takšnega sploh ni mogoče, ker je preveč raznolika.
Zanimajo me sodobni umetniki, ki razvijajo osebni umetniški jezik, ki je univerzalen, se nas dotakne in premakne. Vsepovsod, kjer sem bil v afriških mestih, imate takšne ljudi, ki imajo resnično notranjo nujnost, da počnejo, kar počnejo. Zato sam ne govorim toliko o naravi njihovih del, temveč o energiji, s katero jih ustvarjajo. V Afriki ne delajo v dobrih pogojih in tudi okolje, v katerem delujejo, je precej problematično. Če se tam posvetiš temu, da ustvarjaš umetniška dela, moraš imeti res notranjo nujo, da nekaj izraziš.
To tudi povezuje umetnike na programu Exodos. Prihajajo iz okolij, ki niso podporna in v katerih se ni lahko zavezati, da se posvetiš sodobni umetnosti. Če to delate, morate biti res močni, trmasti in prepričani, da je to, kar delate, nujno in prispeva nekaj dobrega v okolje, v katerem živite. Ta notranja moč in zavest o skupnosti je v Afriki zelo močna in je ravno nekaj, kar pogrešam v Evropi. Zanimivo je tudi to, da so njihova umetniška dela pogosto hibridna.
Umetniki delajo v različnih disciplinah, na različnih prostorih (v Afriki in Evropi) ter v različnih mestih. Afrika ima mešana, heterogena in raznolika mesta ter zelo hibridna umetniška dela, ki niso ne ples ne gledališče. Je čudovit prostor za nove oblike in inovacije. Sodobna umetniška scena se torej tam poraja, razrašča in razvija. Vendar se mi zdi ekstremno težko znotraj teh scen definirati, kaj je afriško.
Deset predstav, ki ste jih izbrali za festival Exodos, so, kot pravite, »drzna, pogumna in zelo osebna dela«. A tu trčimo v naslednjo past. Zahodnjaki vrednotimo in percipiramo svet skozi naše vrednote in lastno kulturno zgodovino. Izbor umetniških del iz drugih kultur je odraz naših kriterijev. Mnogokrat je to samo zelo subtilna, neokolonialistična pozicija zahodnega človeka. Kako ste se vi soočili s to pastjo?
To je res past in ne vem, če sem jo uspešno zaobšel. Rešujem jo tako, da si vedno vzamem čas in ga preživim z umetniki v različnih afriških mestih. Zadnjih deset let sem bil tam precej. Pomembno mi je tudi, da delam z umetniki dlje časa, da jih spoznam. To je eden od načinov, da se izogneš temu, da v njihovem delu vidiš, kar bi sam želel videti. Seveda pa moraš izbrati prave ljudi in tudi to je subjektivna stvar.
Izbrati moraš močne, drzne ljudi, jih spremljati mnogo let in z njimi razviti dialog. Sočasno morajo imeti zaupanje in svobodo, da razvijejo, kar sami želijo razviti. To je drugačen način dela, kot ga vidim pri mnogih kuratorjih v vizualni umetnosti, ki priletijo nekam za nekaj dni, poskenirajo sceno in nato odidejo. Mnogo težje je zgraditi odnos zaupanja.
Drugi del vašega vprašanja pa se nanaša na to, kaj danes sploh je afriškega ali evropskega oziroma kje je danes Afrika in kje Evropa. Mnogi umetniki v Afriki so bili tam rojeni, so tam odrasli in tam tudi delujejo. Vmes so nekaj časa preživeli v Evropi, recimo Faustin Linyekula, ki sva ga že omenila. Z nami v bruseljskem mestnem gledališču KVS, ki ga umetniško vodim štirinajst let, je sodeloval deset let in gotovo je nanj vplivalo, kar je videl in izkusil. Je to slabo? Prepričan sem, da ni.
A pomembno je, da so ti ljudje močni in talentirani, z lastnimi vizijami in prepričanji, s katerimi se soočajo s temi vplivi. Če so ljude šibki, jih vplivi preglasijo. Esencialna, homogena afriška umetnost pa ne obstaja, kot ni čiste evropske umetnosti. Če govorimo o produktivni izmenjavi in kdaj postane to le oblika neokolonialne pozicije, pa je to, strinjam se z vami, zelo kočljivo vprašanje.
Kakšne oblike in teme so pogoste v njihovi gledališki in plesni produkciji, recimo vpliv ritualov in mitov v performansih. So teme v predstavah družbeno kritične ali bolj intimne?
Vse to je del produkcija, kaj od tega pronicne v predstavo, pa je odvisno od posameznega umetnika. Kongovski umetnik Faustin Linyekula, ki ga dobro poznam, v predstave vključuje tudi tradicionalne kongovske plese, s katerimi je odrastel, njim pa dodaja lasten plesni vokabular. Zgodbe, ki jih pripoveduje, imajo veliko referenc na plese v vaseh, v katerih je odrastel. Afriški umetniki z lahkoto vkomponirajo rituale in slavnosti, s katerimi se v kulturi teh družb soočajo s pomembnimi obdobji v svojih življenjih, kar mislim, da smo v Evropi precej izgubili.
V delih umetnikov kot sta Linyenkule ali Nastio Mosquito, ki je bil na sporedu festivala včeraj, čutite to vrsto zavesti, v kateri performans vpostavi stik z bolj duhovnimi dimenzijami življenja. Vsi ti umetniki tradicionalne vplive transformirajo v zelo oseben in sodoben jezik.
Ste eden od pobudnikov projekta Kongo, prek katerega KVS podpira kongovske umetnike in kulturne ustanove ter jim pomaga promovirati njihovo delo. Na svoj repertoar je KVS vključeval tudi predstave iz Konga. Kakšen je bil sprejem teh predstav? So se ljudje čudili in kritizirali ali so bili radovedni?
Vse to. Bruselj je resda danes multikulturno in globalizirano mesto, a leta 1880, ko je bil KVS ustanovljen, je bil mesto flamsko in francosko govorečih Belgijcev. KVS je bil flamsko gledališče. Bruselj se je začel spreminjati in z njim tudi KVS. Umetniško vodenje gledališča sem prevzel pred štirinajstimi leti in ga želel bolj povezati s tem, kar je Bruselj danes. Zaradi belgijske kolonialne zgodovine v Kongu in tudi zaradi bolj sodobnih migracij iz severne, vzhodne in centralne Afrike je danes Bruselj tudi afriško mesto, saj v njem živi najmanj 10 do 15 odstotkov afriške populacije.
Želel sem, da program gledališča to tudi odraža, saj so v tej afriški skupnosti tudi aktivni umetniki. Najprej smo začeli sodelovati z afriškimi umetniki, ki živijo v Bruslju, potem pa smo se povezali z mesti na afriškem kontinentu in vabili umetnike od tam. Seveda so bile reakcije. Nezadovoljna je bila predvsem starejša publika, ki je želela gledališče ohraniti flamsko, a sočasno smo privabili veliko nove in mnogo bolj raznolike publike, z njo pa veliko pozitivne energije.
Štirinajst let ste bili umetniški direktor KVS, torej tri mandate, naslednje leto pa ne boste več kandidirali. Zakaj in kam odhajate?
Kam grem, še ne vem. Zakaj grem? Ker je petnajst let umetniškega vodenja institucije povsem dovolj. Ne želim se v njej upokojiti. Veliko je institucij, v katerih ostanejo direktorji predolgo in ne želim biti eden od njih. Dobro je oditi, ko gredo stvari zelo dobro. Želel bi več časa preživeti z umetniki v Afriki in imeti sočasno bazo v Evropi.
