Jonathan Burrows: Tudi nered je precej zapeljiv

Britanski plesalec in koreograf je ob gostovanju v Ljubljani predstavil knjigo, dve krajši predstavi in delavnico.

Objavljeno
23. marec 2012 20.00
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek

Misel o neredu je Burrows zapisal v knjigi Koreografov priročnik (2010), ki temelji na oblikovno razdrobljenem in navidezno nedoslednem principu. Prav takem, v kakršnega nas avtor pogosto vpelje tudi v odrskih dogodkih. Dva izmed njih – Ceneno predavanje in Kravji komad – sta bila predstavljena na štiridnevnem dogodku Mišljenje koreografije.

Ustvarjalčev večnamenski obisk v Ljubljani je potekal v sodelovanju z Zavodom Maska, Javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Cankarjevim domom, njegov gostujoči paket pa je poleg predstavitve omenjene knjige in dveh krajših predstav ponudil še tridnevno delavnico Pisati ples.

Britanski plesalec in koreograf Jonathan Burrows (1960) je kariero začel v Londonskem kraljevem baletu, nato pa leta 1988 nadaljeval samostojno pot, kmalu ustanovil skupino Jonathan Burrows Group, pričel sodelovati z eminentnimi imeni, kot so Ballett Frankfurt Williama Forsytha, Sylvie Guillem, Tim Etchells in Rosemary Butcher, ter bil do danes deležen številnih mednarodnih nagrad.

Po trinajstih letih trde baletne discipline se je torej preusmeril v polje sodobnega plesa, sčasoma je navezal tudi intenzivne stike z glasbeniki, kar ga je vodilo v konsistentno raziskovanje relacij med zvočnimi partiturami in gibom.

S skladateljem Matteom Fargionom, s katerim sta se tokrat predstavila v Cankarjevem domu, sodeluje že od leta 2002; skupaj sta ustvarila pet avtorskih uprizoritev, v katerih sta prek komponent giba, glasbe, ritma in muzikalnosti preizkušala spreobrnjene vzorce med vsebino in formo.

Uprizoritveni dvojec

Ceneno predavanje (Cheap Lecture) in Kravji komad (The Cow Piece) sta zastavljena kot uprizoritveni dvojec: prvi precej scensko okrnjen in osredotočen izključno na klavirski zvok, hektično nizanje besed in medsebojno ritmiko, drugi pa že podprt z drobnimi rekviziti, glasbili in neposrednim zvočnim eksperimentiranjem.

Oba veže ideja raziskovanja med ritmom in materialom, njuno nadvlado, sozvočjem ali podrejenostjo. Avtorja namreč izhajata iz koncepta Predavanja o ničemer (Lecture on Nothing) Johna Cagea, njegovega tako imenovanega manifesta sodobne avantgardne umetnosti, kjer se spreobrača ustaljeni pomen forme in vsebine, stroga struktura dobi natančno določeno število taktov, medtem ko je vsebina lahko precej poljubna.

Tako kot Cage tudi Burrows in Fargion zagovarjata stališče, da za poetičnost ni odločilna vsebina, temveč forma. Njune verbalne plohe, ki kopičijo besede, stavke in premolke (dano partituro scenarija izvajalca prebirata sproti), se v skladu z virom navdiha ciklično vrtinčijo v nabranem pogovornem, vsakdanjem jeziku, razgibani tonaciji in ponekod asociativnem ritmu.

Včasih sta ubrano soglasna, drugič solistična, v vsakem primeru pa natančna v premorih in molkih (ki so vsebinska nujnost) in komična v podvajanjih, pa tudi nepredvidenih napakah ali zdrsih. V drugem delu nastopa predhodno strukturo »popestrita« s kravjimi figuricami, s katerimi podčrtujeta dani tempo, jim vnašata glasove, humorne in sarkastične poteze ter z nenavadnim vzpostavljanjem melodičnega loka na trenutke posežeta na rob (prijetnega) absurda.

Koreografov priročnik

V razdrobljeni obliki kratkih poglavij, odstavkov, podnaslovov, citatov, terminoloških pojasnitev in prebliskov Burrowsov Koreografov priročnik predstavlja izrazit avtorski pristop v plesno-koreografski literaturi. Skrajno poetična knjiga, v kateri se neprestano samokritično sprašuje, ugotavlja, ugiba in sklepa, je nastala kot zbir izjav različnih plesnih ustvarjalcev in avtorjevih uvidov.

Šarm knjige je v njenem svobodnem duhu – na ravni narativnosti in vsebine, predvsem pa v širini obravnavanih dilem, napotkov ali spoznanj, ki jih lahko umestimo in prepoznamo tudi izven okvirov plesnega miljeja. Na prvi pogled je tudi v knjigi navzoč svojevrsten nered, ki pa je produktiven in skrivnosten ter nas skozi poglavja o ponavljanju, času, glasbi, tišini, odnosih, partiturah, improvizaciji, finančnih omejitvah, izvirnosti, paradoksih, navdihu, talentu, vztrajanju, prostoru in še marsičem vodi s privlačnim prepletom intuitivnosti in sistemskosti. Burrows ne pozna tabujev, spregovori tudi o najbolj delikatnih ustvarjalskih zapletih in dvomih. Tudi krasti ideje, biti neuspešen in kršiti pravila ni nič hudega, dokler se tega zavedaš in si to priznaš.

Zala Dobovšek