Tiskane izdaje
Začelo se je s Krstom pri Savici, prvo premiero nove gledališke stavbe v Novi Gorici, v jubilejno sezono pa novogoriški gledališčniki vstopajo s Shakespearovim Timonom Atenskim.
Režijska taktirka je obakrat v rokah Janeza Pipana, gledalcu pa odstira bolečo zgodbo o propadanju človeka in države.
Novogoriški teater se je začel rojevati po drugi svetovni vojni z nastankom Goriškega mestnega gledališča, ki je imelo polprofesionalen, a nadvse živahen ansambel. Leta 1969 se je gledališče profesionaliziralo in postalo Primorsko dramsko gledališče pod vodstvom direktorja Jožeta Babiča, znanega slovenskega filmskega in gledališkega režiserja pa je domovalo v Solkanu.
Kot se spominja Sergij Pelhan, nekdanji direktor SNG Nova Gorica in slovenski minister za kulturo med letoma 1993 in 1996, ki je odločilno vplival na izgradnjo nove novogoriške gledališke hiše, je bil prav Babič tisti, ki je v sedemdesetih letih v Solkanu zasnoval srečanje malih odrov in eksperimentalno gledališče.
Razvoj tukajšnjega gledališča je bil takrat že na ravni, da je bilo treba za nadaljnjo rast in širitev poskrbeti z novo stavbo. »Ker je kulturna skupnost Slovenije v osemdesetih letih razvijala zamisel o policentričnem sistemu gledališč, smo z idejo uspeli. Gradnja se je začela leta 1989, sledile so spremembe v političnem sistemu in osamosvajanje Slovenije, tako da smo z gradnjo lahko nadaljevali šele po osamosvojitvi«.
Z novimi prostori je po Pelhanovih besedah rasla tudi kakovost tukajšnjega gledališča, ki se je z Borštnikovih srečanj in tujine večkrat vračalo z nagradami.
»V tem času smo dobili tudi nekakšen status edinega potujočega gledališča izven Evrope, saj smo se udeleževali festivalov v Južni Ameriki, Turčiji in kasneje v Sankt Peterburgu. Zaradi kakovosti in dejavnosti je novogoriško gledališče postalo narodno gledališče, kakovost ohranja še danes. Meje med državami so padle, obstajajo še večje možnosti povezovanja kot takrat, zato upam, da bo SNG Nova Gorica zmoglo nov preboj v tem prostoru,« pravi Pelhan.
Kdaj pa kdaj ... hiša čudežnih predstav
Primož Bebler, v SNG Nova Gorica umetniški vodja z najdaljšim stažem – ustanovo je vodil med letoma 1998 in 2009 –, je nekoč na vprašanje, kako se naredi čudežno dobra predstava, odgovoril nekako takole: »Receptov z garancijo ni, vendar vemo, da ne gre za naključja. Zanimiv tekst in odličen režiser še nista dovolj, potrebna je še dobra hiša, v kateri bosta skupaj srečno zaživela. Kdo bi vedel, ali gre za klimatske ali kulturološke razloge, za kontrastni vpliv mrzlih Alp na eni in toplega Mediterana na drugi strani ali pa za dejstvo, da je prav v teh krajih tista edina točka, kjer sta se slovanski duši hkrati približali tako romanska kot germanska kultura. Kakorkoli že, bistveno je, da se tu pri nas dogaja nekaj posrečenega.
Tukajšnji igralci znajo izredno dojeti režiserje, ne glede na to, od kod ti prihajajo in kako zelo posebni so, znajo jih presenetiti in objeti, blago provocirati in močno podpreti … Tako se postavljajo temelji, tako se ustvarja prostor, v katerem se raznovrstna evropska dramatika lahko počuti kot v lastnem okolju, gradi se atmosfera, v kateri ni preveč radikalnih konceptov, skratka, pogumno gledališče in zato - kdaj pa kdaj - hiša čudežnih predstav«.
Zakaj drvenje v propad?
Ko je Janez Pipan pred dvema desetletjema režiral prvo predstavo v novi gledališki stavbi, je nastajala tudi slovenska država. »To je bilo neko ozadje, nek tloris, na katerem smo takrat gradili Krst pri Savici, seveda tudi kot krst novega gledališča. Danes nas zanima, kaj se je v tem času zgodilo z nami. Timon Atenski, prva predstava nove sezone z odličnim Binetom Matohom v naslovni vlogi, če nekoliko poenostavim, govori o propadu države. Nas v gledališču zanimajo žrtve denarja, bankrotov in kriz. To smo ljudje. Tako postavljamo vprašanja, kaj se z nami dogaja, zakaj smo svoje misli, delovanje in družbena razmerja tako izrazito usmerili samo v eno točko, v točko bogastva, denarja in materialnih dobrin ter zanemarili vse ostalo.
Zanima nas, zakaj se je zgodilo to drvenje v propad, zakaj nismo nekoliko pritisnili na zavore in si vzeli časa za premislek, in kakšne so možne posledice t. i. nenehnega napredka. Danes smo tako v zagati, ko ne vidimo še pravega izhoda in ne vemo, kaj bo jutri. Predstava Timon Atenski je narejena prav v tem duhu. Ne daje odgovorov, uprizarja pa točno ta trenutek absolutne negotovosti«.
Pipan, ki je na režiserski stolček v SNG Nova Gorica v dveh desetletjih stopil petkrat, omenjeno predstavo ocenjuje tudi kot pogumno dejanje v smislu umetniškega tveganja in produkcije, o prihodnjem statusu gledališča pa pravi: »Za ta status se bo treba trdo boriti in z vsako stvaritvijo znova dokazovati, da je gledališče do tega naziva upravičeno. Po drugi strani je jasno, da bo moral tudi lastnik gledališča, torej država, vzpostaviti enak premislek in morda nekoliko manj lahkomiselno ravnati v svojih dnevnopolitičnih odločitvah.«
In projekcija SNG Nova Gorica v prihodnje?
»Primorska je ekstrem v ljubiteljski kulturi in v graditeljskem povojnem duhu nekdanje Jugoslavije. Primorci smo bili sposobni zapisati integracijske zamisli na meji iluzij,« je prepričan Jožko Čuk, zdajšnji direktor SNG Nova Gorica. Svojo gledališko identiteto po njegovem mnenju iščejo v naši zgodovinski danosti.
»Materialno infrastrukturo smo posodobili in zgradili malo dvorano. Želimo se usposobiti za najmodernejšo tehnično podporo gledališčem, se povezati z gospodarstvom ter izobraževalnimi institucijami. Želimo, da bi postali še bolj prepoznavni skupaj s Slovenci in Italijani v gravitacijskem območju. Petletna materialna krizna nevihta le ostri naš pogled v prihodnost. Naše poslanstvo je v zmanjševanju in preseganju krize človeka, za kar imamo visoko usposobljen in ustvarjalen umetniški ansambel.«
