Kaj dela Jaša Jenull, ko ni petek popoldne?

Režiser Jaša Jenull je, kot je zapisal sam, leta 2008 odkorakal iz alternativnega gledališča na cesto. Zdaj je eden od vodij delavnic na Ne-festivalu gledališča zatiranih, ki ga je na domačiji novinarke Jelke Šutej Adamič in njenega bratranca Gorazda Tratnika KUD Transformator pripravil že osmič. Jenull pravi, da je na skrb vzbujajoče razmere po svetu in v Sloveniji treba opozarjati z domišljijo, humorjem, prispodobami. Opozarja na težek položaj kulturnikov, hkrati pa vsem, ki jih ob ogledu njegovih akcij skrbi, kam odhaja državni denar, odgovarja, da projektnih sredstev ministrstva za kulturo že leta ne prejema več.

Jašo Jenulla je širša javnost spoznala kot prvi obraz petkovih protestov. Tudi na delavnici v Gornjem Gradu, Ne-festival je bil letos prvič razprodan že v predprijavah, so se ta teden ukvarjali s konkretno akcijo za uprizoritev na protestu. »V Ljubljani nameravamo preizkusiti satirično uprizoritev ene od političnih figur. Vsi vemo, da so politiki zdaj na dopustu, medtem pa se razlaga o idejah, da bi starostnike strpali v kontejnerje. Akcija, ki jo pripravljamo v okviru delavnic, obravnava ta problem in bo prikazala, kaj počnejo politiki na dopustu, medtem ko bi se nekdo moral ukvarjati s tem, kako zaščititi najbolj ranljiv del slovenske populacije, ki je najbolj ogrožen zaradi koronavirusa,« je o akciji včeraj razlagal Jenull.



Z izpostavljanjem nima težav, tudi zato ne, ker pravi, da od slovenskih prihodkov ni neposredno odvisen. »Večinoma zaslužim z nastopi v tujini, že okoli šest let je od tega, ko sem nazadnje dobil projektna sredstva od ministrstva za kulturo. Teorije o tem, kako se borimo samo tisti, ki bi radi zaščitili svoje interese, gotovo ne držijo, ne počutim se ogroženega in se ne bojim posledic. Poznam pa veliko ljudi, ki se bojijo izpostaviti.«
 

Čoln sredi mesta

Nekaj dni prej, preden je Jenull prišel v Gornji Grad, se je vrnil z rezidence na Danskem. Tam so razvijali nov projekt Čoln: »V njem mlada ženska vleče po mestnih ulicah za sabo majhno jadrnico. Preizkušali smo, kaj se bo zgodilo. Ali ji bodo ljudje pomagali, ali jo bodo začeli prepričevati, naj gre stran, kako se bodo prebivalci na splošno ​odzvali. Z organizatorji festivala smo se dogovorili, da smo nastopili po manjših soseskah, zunaj centra, kjer je dosti stanovalcev, ki so sami emigrirali na Dansko. Zanimivo je bilo videti, da so v tej zgodbi na neki način našli sebe kot prišleka, ki pride v okolje, ki ga ne pozna. Bili so zelo solidarni in so žensko zaščitili pred represivnimi silami, ki pridejo. Zaščitili so popotnico na njeni Odiseji.«



Predstavo Čoln naj bi odigrali tudi v okviru Ane Desetnice v Ljubljani. Drugi nastopi so zaradi koronavirusa bolj ali manj padli v vodo oziroma so jih preložili na prihodnje leto, pravi Jenull: »V zelo negotovem položaju smo in upamo, da se bo tudi ministrstvo za kulturo zavedelo, da pri mnogo kulturnikih ni šlo za dva meseca izpada dohodkov, ampak gre lahko za večletno izgubo, saj so se za nekaj let porušili načrti. Največje težave so pri nevladnih organizacijah in samozaposlenih v kulturi, ki živimo od projekta do projekta.«
 

»Skače v dolgih gatah«

Meni, da je trenutno mesto gledališča gotovo na ulici. Že zato, ker je to z zdravstvenega vidika bolj priporočljivo, pa seveda zato, da gledališče pride do ljudi. »Zelo popularne so izjave nekaterih politikov, ki kulturo predstavljajo kot nekaj, kar samo požira denar in je namenjeno eliti. To ni res in ne bi smelo biti res. Zato je gledališče na ulici tisto, da lahko ljudje, ki sami od sebe nikoli ne bi obiskali gledališča, vidijo vrhunsko umetnost in bodo mogoče naslednjič celo sami šli v gledališče,« razlaga Jenull.



Koliko pa ljudje dejansko razumejo, kaj predstavlja na ulici? V zadnjih tednih smo brali zapise o njegovi pretekli akciji, v kateri »skače v dolgih gatah« ... Jenull v smehu odgovarja: »Zadovoljen sem, da se je celo Nova 24 začela ukvarjati z gledališko kritiko. Objavili so ostro kritiko improvizirane akcije, ki smo jo izvedli na ulici pred sedmimi leti, ob odprtju slaščičarne v Ljubljani. Ne verjamem v resnobno umetnost, ki zahteva resnost in vzvišenost. Po mojem mnenju lahko umetnost funkcionira na več ravneh hkrati, in če imaš kaj povedati, lahko to sporočiš tako, da na neki svoj način dojamejo otroci, odrasli, upokojenci, ljudje brez vsake gledališke izobrazbe … In mislim, da je humor del tega.«

Čeprav mnogi njegove akcije vidijo zgolj kot provokacijo, sam pravi, da se v skupini trudijo delati tako, da nikogar ne odbijejo: »Zelo lahko je na ulici šokirati. Zelo lahko je odbiti. Če se nekdo sleče do nagega, bo že to šok. Če kdo zažge državni simbol, zelo hitro zrevoltira ljudi. Naš cilj ni zrevoltirati, ker je to prelahko. Tudi nima učinka. Zanima me biti provokativen, načenjati vprašanja, da se ljudje zamislijo, da ne vedo čisto, kaj bi si mislili, ampak jih pustimo, povabimo, da začutijo, da vidijo, se udeležijo tudi sami. In to je lahko zabavno. Ko nekaj doživijo na lastne oči, je čisto drugače.«