Tiskane izdaje
V Slovenskem ljudskem gledališču Celje se je od njegove ustanovitve pred 65 leti zvrstilo 488 premier. Jubilej bodo zaznamovali v nedeljo s predstavo Nostalgična komedija Vinka Möderndorferja, priložnostnim programom, predstavitvijo fotografske monografije Oder za odrom ter odprtjem istoimenske fotografske razstave Jaka Babnika in Uroša Hočevarja.
»Za nami je 65 ustvarjalnih let, vzponov in padcev, malih in velikih zmag, po naših deskah so se sprehodila številna velika imena slovenskega gledališča ter zapisala ime SLG Celje v gledališko zgodovino«, so zapisali ob jubileju. Gledališče je bilo ustanovljeno 6. decembra 1950, ko je MLO Celje izdal odločbo o ustanovitvi.
Prva premiera poklicnega ansambla je bila spomladi naslednjega leta, in sicer so uprizorili delo Operacija Mire Puc Mihelič v režiji Toneta Zorka. In še zanimivost: prva zaposlena igralka v sezoni 1950/1951 je bila Nada Božič in to je bila tudi edina zaposlena igralka v tej sezoni.
Odprtje malega odra
Jubilejno sezono so zaznamovali tudi z nedavnim odprtjem malega odra, kar je za gledališče velika pridobitev. V prostorih, kjer je bila včasih knjižnica, je prostora za sedemdeset gledalcev, polno pa bo zaživel že prihodnje leto, ko med drugim načrtujejo paket gledaliških predstav, novi prostori pa ne nazadnje ponujajo tudi možnost za študij predstav. Sicer pa v gledališču na leto naštejejo približno 45.000 obiskovalcev, ki si ogledajo okrog 170 predstav domačih in tujih gledališč v SLG Celje ter šestdeset predstav na gostovanjih po Sloveniji in v tujini.
Vodstva gledališča, igralski ansambel, tehnični delavci in uprava so si skozi vsa ta desetletja prizadevali dvigovati in ohranjati visoko kulturno raven njihovega gledališča, pokrivajo vse gledališke žanre tako domačih kot tujih avtorjev. Zavedajo se prednosti, da so edino profesionalno gledališče v Savinjsko-šaleški regiji, ob domišljenem in raznovrstnem repertoarju pa se poskušajo še dodatno vključiti v širšo lokalno skupnost.
Med igralci SLG sta kar dva dobitnika Borštnikovega prstana, in sicer Janez Bermež in Anica Kumer, poleg omenjenih sta v Celju preživeli svojo kariero in velik del ustvarjalne poti tudi Milada Kalezić in Ljerka Belak, prav tako dobitnici najvišjega igralskega priznanja pri nas.
V Celju so prvič stopili na odrske deske številni znani in pomembni gledališki igralci in igralke, denimo Aleksander Krošl, Demeter Bitenc, Zlatko Šugman, Minu Kjuder, Ivo Ban in Peter Boštjančič. Danes igralski ansambel šteje 21 članov, ti so imeli v zadnjih dveh letih tudi privilegij in obenem obveznost, da so se prepustili fotografu časopisne hiše Delo Urošu Hočevarju ter samostojnemu fotografu Jaki Babniku, ki sta kar dve leti spremljala ozadja nastajanja predstav ter številna gostovanja.
Oba fotografa sta izrazila navdušenje nad možnostjo sodelovanja pri tem projektu, ki je v Sloveniji v takšni obliki pionirski, saj sta ujela zakulisno dogajanje v gledališču, trenutke gledališkega življenja, ki jih gledalci ponavadi ne morejo videti, denimo igralce in umetniške sodelavce na vajah za posamezne uprizoritve, v maskirnici, igralce, ki čakajo na nastop, tehnične delavce med pripravami na predstavo ter navsezadnje tudi družabne dogodke.
V gledališču poudarjajo, da je to svojstven dokument minljive gledališke umetnosti in dragocen spomin na skupna doživetja, umetniška snovanja, mala veselja, pogovore in čakanja, na vse skrito, kar zraste v odrski dogodek. Širši javnosti ponuja vpogled v zakulisno gledališko dogajanje, saj sta Babnik in Hočevar »razgalila gledališče in pokazala, kaj vse je potrebno, da se zgodi gledališka iluzija«.
Jubilej tudi na Ptuju
Precej krajšo obletnico praznujejo tudi na Ptuju, saj je letos minilo dvajset let od ustanovitve Mestnega gledališča Ptuj (MgP). Ptujčani so lahko v domačem mestu prvič videli gledališko predstavo že leta 1786, ko je bila tam uprizorjena predstava v nemški Städtisches Comödienhaus, torej mestni hiši komedije. Temeljito obnovo je gledališče doživelo ob koncu 19. stoletja, ko je dunajski arhitekt Rudolf Klotz obogatil pročelje z neorenesančnim portalom, na vrhu zatrepa pa je stal kip boginje Melpomene.
Delo, tokrat v slovenščini, se je nadaljevalo po prvi svetovni vojni, vrh pa je v tem obdobju doživelo pod taktirko legendarnega Frana Žižka. Leta 1945 se je program nadaljeval, vendar so ptujsko gledališče hkrati s kranjskim leta 1957 ukinili.
Nato je bilo treba čakati skoraj štirideset let, da so ptujsko gledališče spet odprli, in sicer so leta 1996 izvedli monodramo Wilhelma Reicha Govor malemu človeku v izvedbi Vlada Novaka in režiji Sama M. Strelca. Jubilej bodo počastili nocoj, pripravili so pogovor z nekaterimi pomembnimi ustvarjalci, ki so s svojim delom zaznamovali kratko 20-letno zgodovino MgP. Po pogovoru bo sledilo odprtje umetniške razstave na stopnišču gledališča, ki sta jo zasnovala Stanka Vauda Benčevič in Dušan Fišer.
