Tiskane izdaje
»Igra si tematsko jemlje za izhodišče današnji čas, ko v (zahodnem) svetu pravzaprav ne moremo več govoriti o družbi, temveč kvečjemu o postdružbi, o skupku individuumov, ki si prizadevajo samo še za uveljavitev 'lastnih' pravic in svoboščin in navsezadnje tudi sreče, ki jo jemljejo kot še eno človekovo pravico.« - S temi besedami ljubljanska Drama napoveduje nocojšnjo premiero »razvedrila v treh dejanjih«, drame V republiki sreče enega osrednjih sodobnih britanskih dramatikov Martina Crimpa. Režiral jo je Sebastijan Horvat.
Crimp slovenski javnosti ni povsem neznan avtor, V republiki sreče (dramo je prevedla Tina Mahkota) je četrta uprizoritev kakšnega njegovega besedila na naših odrih. Glede na odmevnost, predvsem pa vsebinsko aktualnost njegovih del, je to razmeroma malo. V središču dramatikovega zanimanja je sodobna zahodna družba in njene anomalije, naj bodo to različne oblike nasilja, od vojn in terorizma do potrošništva kot terorja izbire, ali različne družbene zlorabe, pri čemer je mediji še zlasti ne odnesejo prav dobro. Te teme v nekaterih delih parafrazira tudi prek tradicije antične dramatike.
Med poetično in veristično dramo
Glede na svež pristop k sami strukturi dramskega besedila ga postavljajo ob bok mojstrom, kot so Samuel Beckett, Harold Pinter in David Mamet. Sprva so ga uvrščali med dramatike tako imenovanega in-yer-face gledališča, v devetdesetih letih značilnega za mlajše britanske dramatike (med njimi sta bila tudi pri nas velikokrat uprizarjana Sarah Kane in Mark Ravenhill), ki so z namenom neposrednega angažiranja in vpletanja gledalca osvajali oder z vulgarnostjo, prikazovanjem eksplicitnega nasilja in spolnosti ter šokiranjem, vendar pa se je Crimp od tega kmalu odvrnil.
Značilnosti njegovega dramskega pisanja so lucidni, nekako trdi in neizprosni dialogi, polni replik, ki se odbijajo druga od druge, uhajanje dramske osebe, atmosfera čustvene hladnosti, tudi čustveno šibki ter bledi odnosi med protagonisti, in v zadnjem obdobju raziskava gledališkega jezika, ki semintja celo dominira sami pripovedi. Crimpov jezik tke preplet cinizma in liričnosti, vulgarne banalnosti in sublimne poetičnosti – rezultat so besedila, ki lahko obenem učinkujejo kot poetične in veristične drame. To daje režiserjem uprizoritve zelo veliko interpretativno svobodo.
Kljub izraziti družbeni kritičnosti pa ne gre za avtorja plakatnih, manifestativnih ali teznih sporočil, konci njegovih dram so velikokrat odprti. Kompleksne družbene probleme, o katerih piše, skuša predvsem inovativno in učinkovito artikulirati, da bi s tem pridobil gledalca za lasten razmislek. Svet pač ni črno-bel.
Od uničenja do antiutopije
V republiki sreče združi nekatere teme širše družbene problematike, kot so staranje, povzdigovanje mladosti, zloraba otrok, najstniško starševstvo, s problematiko intimnih odnosov v družini. Ta je na površini kot da čvrsta, v svojem jedru pa temeljno disfunkcionalna, čeprav ne spet nemogoča, celo nekako nostalgična in topla. Drama je sestavljena iz treh delov z nekakšnimi programskimi, v resnici pa cinično-humornimi naslovi. Prvo dejanje, Uničenje družine, je še najbližje tradicionalni dramski strukturi, drugo, Pet temeljnih svobod posameznika, sestavlja množica replik, ki nimajo ne starostno ne spolno jasnega subjekta izrekanja in bi ga lahko uvrstili v območje postdramskega besedila. V zadnjem, ki daje tudi naslov celotni drami, V republiki sreče, sledimo nekakšni antiutopiji prihodnje družbe.
V fokusu koncept družine
Glede na zapise v gledališkem listu, pa tudi medijsko predstavitev, so ustvarjalci slovenske uprizoritve Crimpove drame besedilo prebirali predvsem v kontekstu aktualnih razprav, ki jih je sprožila novela tako imenovanega družinskega zakona, čeprav je časovno ujemanje uprizoritve s prihajajočim referendumom scela naključno.
Režiser Sebastijan Horvat je na tiskovni konferenci najprej opozoril na cinizem Crimpove drame, ki pa so se mu hoteli v uprizoritvi povsem izogniti, potem pa je Crimpovo besedilo pogledal skozi fokus koncepta družine. Družino je po njegovem treba na vsak način braniti, a ne takšne, kot jo je »normirala zahodnokrščanska heteroseksualna kultura«, ampak takšno, ki si jo »vsakdo sestavi, kot želi«.
Po mnenju dramaturga predstave, v Beogradu rojenega vsestranskega gledališkega ustvarjalca, dramatika, režiserja in igralca Milana Markovića Matthisa, samo besedilo nima transparentne poante, so pa v njegovem središču posameznik, družina in družba. V zapisu za gledališki list, ki ga je naslovil z Bitka za družinske vrednote, razkrije, da jim je šele tretje branje Crimpovega besedila izkristaliziralo, s čim se bo uprizoritev sploh ukvarjala: »Čeprav daleč od tega, da bi se izoblikovala povsem konkretna teza, se je izkazalo, da nam besedilo ponuja priložnost ukvarjati se s temami, ki so nadvse aktualne in hkrati predstavljajo nekaj temeljnih vprašanj družbenega razvoja od srednjega veka do vzpostavitve buržoazne družbe, ki jo poznamo danes.« Ta tema je družina.
Kjer je družina, je Primc
Če hočeš polemizirati o družini, pa očitno potrebuješ konkretnega nasprotnika. Marković Matthis ga hitro najde v Alešu Primcu, sovodji koalicije Za otroke gre!, torej nasprotniku definicije družine, kot jo prinaša novela zakona. Primc tako postane pravi antijunak njegovega zapisa: »Družina je danes ogrožena. Glede tega se strinjamo z Alešem Primcem. Naša stališča pa se razhajajo pri vprašanju, kaj je družina.«
Takšna, kot jo zagovarja Primc, je za dramaturga ideološki konstrukt: »Danes je imaginarna družina, za katero se bori Primc, osrednja točka paradoksa, ki je zelo pomemben za družbeno ureditev, v kateri živimo. Gospodinjsko delo, ki ni nezanemarljivo (in ga še danes večinoma opravljajo ženske), je odločilno za reprodukcijo vsakodnevnega življenja. Brezplačno in 'kakovostno' opravljanje tega dela najbolje zagotavlja Primčeva nuklearna družina, ki je ne drži skupaj samo ljubezen (ideologija), ampak tudi konkretno patriarhalno nasilje.« In prav ta »Primčeva« družina, ki »je (kot sredstvo reprodukcije delovne sile in vsakdanjega življenja) tako zelo dragocena za Kapital«, je danes zares »ogrožena«. Ogroža pa jo prav kapital sam, zato »Kapital potrebuje Aleša Primca, da bi ga za zavaroval pred njim samim«.
Tako imenovana nuklearna družina zato sploh ne more biti uničena, saj jo kapital esencialno potrebuje, uničena pa ne more biti, »dokler ne odkrijemo boljšega načina za proizvodnjo in 'kakovostno' vzdrževanje delovne sile«. V tem smislu bitka za družino še ni bila tako nujna, kot je zdaj. Za družino se moramo »boriti tako na semantični kot na politični ravni, kajti samo če ne bomo dopustili, da nam neokonservativci in neoliberalna država definirajo, kaj je družina, bo lahko družina postala zatočišče, o katerem sanjamo«. To pa bo nova družina, »ki ne bo samo ustvarjala novega življenja, ampak bo imela moč, da se za to življenje tudi bori – v skupnem upiranju heteronormativnosti, patriarhatu in nekrokapitalizmu«.
Če pustimo ob strani, da je v aktualni noveli družinskega zakona družino definirala prav »neoliberalna država« in da je potemtakem vsaka definicija družine, tudi tista, ki se vzpostavlja »v skupnem upiranju heteronormativnosti, patriarhatu in nekrokapitalizmu«, nič drugega kot »ideološki konstrukt«, ki si zasluži upor, smemo sklepati, da utegne biti uprizoritev V republiki sreče ena najbolj aktualnih in družbenokritično polemizirajočih predstav letošnje jeseni.
