Tiskane izdaje
Zadnja leta postaja prav nehvaležno in zoprno vsakič znova okrcati problematiko izbire krovnega slogana, s katerim si želi festival Ex Ponto jedrnato zaobjeti vsebinsko poenotenost svojih festivalskih predstav. Pri tem je jasno, da je (tudi letošnji) slogan »Kje je meja?« zastavljen zgolj s plastičnim namenom kritičnega prevpraševanja in služi predvsem stilni dopadljivosti.
In čemu sploh iskati vzporednice, če je festivalski spored skupek »obveznih« predstav v okviru programa mednarodne gledališke mreže NETA, »neodvisnih« gostovanj in serije slovenskih premier. Slednje so bile tri:
Močan rod v našem prostoru spregledane nemške dramatičarke Marieluise Fleißer v režiji Ivice Buljana ter koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj, gibalno-gledališka uprizoritev Little Blonde Riding Wolf v koprodukciji s pariško Compagnie Il était Millefoa, ki razpira potlačena in kompleksna razmerja med materjo in hčerjo, pri tem pa se naslanja na antologijske pravljične like, ter monodrama Slovenka na kvadrat v režiji Nicka Upperja; ta je med vsemi tremi nedvomno dosegla najvišjo stopnjo svežine uprizarjanja pa tudi informativen, a zato nič manj intimen pogled v priseljensko življenje Stanislave Repar, tudi avtorice knjige, po kateri je nastala odrska priredba.
Omenjena svežina projekta se nanaša predvsem na angažma mlade slovaške igralke Lucie Siposove, ki se v kabaretnem formatu postavitve počuti, kot da ji je pisan na kožo, z navidezno izrazno lahkotnostjo preklaplja med čustvenimi ekstremi in zunanjimi, vizualnimi preobrazbami, krmari med revolucionarskimi in ranljivimi razpoloženji, ob vsem tem pa s suvereno kompaktnostjo goji komunikativen, primeren (ne)prebojni stik z občinstvom.
Stoli in eksistenca
V sklopu programa NETA sta se med drugim zvrstili dve gostovanji, Ionescovi Stoli v produkciji Malega teatra iz Bitole in Eksistenca Edwarda Bonda Črnogorskega narodnega gledališča Podgorica. Nobena od uprizoritev kljub uveljavljenima dramskima besediloma ni predrla meje nadpovprečnega, obe sta ostali na ravni suhega, šibko karakterno podprtega in razdelanega uprizoritvenega materiala.
Čeprav je obe gostovanji zaznamovala generacijska atraktivnost zasedbe – v Stolih prekaljena karierna izkušenost makedonskih igralcev Joane Popovske in Atanasa Popa Dimitrova, v Eksistenci pa mladostna energija in zagnanost Momčila Otaševića in Aleksandra Radulovića. Toda še tolikšna morebitna markantnost igralcev ne more nadomestiti manka temeljite konceptualne obdelave, oba režijska formata sta stavila predvsem na slovitost posamezne dramske predloge, pri tem pa docela zanemarila volumne psihološkega profiliranja in prepričljivih mizanscenskih postopkov. Vmesno skeptičnost in nerazumevanje vključevanja nekaterih uprizoritev v letošnji program so na koncu do popolnosti zasenčila tri gostovanja.
Po dveh letih se je na festival vrnil »virtuozni« madžarski režiser mlajše generacije Viktor Bodó z vrhunsko zasedbo gledališča Katona József Színház iz Budimpešte. Svojo talentiranost je dokazal z vsebinsko ostrino in mojstrskim uprizarjanjem, natančnim, tematsko skrajno razpršenim, a nenehno nadzorovanim odrskim vrvežem, identitetnim in časovnim prepletanjem, lociranim v sterilno bolnišnično čakalnico.
Uprizoritev Anamnesis je cinična, a tudi povsem realna kritika madžarskega zdravstvenega sistema, sorodno razmajanega, kot je naš, v strukturi pa se dogajanje hipno premika med linijami absurdnega, dokumentarnega, šaljivega in tragičnega. En mali radio v izvedbi bolgarske igralke Maye Novoselske (in v režiji Tedija Moskova) je poiskal inspiracijo v dveh zgodovinskih idolih kinematografije – Federicu Felliniju in Charlieju Chaplinu, na katera se je izvajalka naslonila fragmentarno in ohlapno ter ustvarila predstavo, ki jo odlikuje izčiščeno razvit odrski lik potepuha, ki se otepa revščine s krčevitim entuziastičnim pogledom na svet, umetnost in ljudi. Predstavo je toliko bolj zaznamoval senzibilen pristop do klovnovske izraznosti, v kateri Novoselska kljub pačenju in pretiravanju gledalcu mestoma ponudi dragoceno pot do popolne identifikacije.
Dokumentarni finale
Festivalski finale je bil predan projektu 55+ v idejni zasnovi Boruta Šeparovića in izvedbi Montažstroja iz Zagreba. Gre za svojevrstno različico dokumentarnega gledališča, v katerem zasedejo osrednjo vlogo iz realnega sveta vzeti predstavniki starejše generacije, ki s kratkimi, a z intimnostjo nabitimi izpovedmi prikažejo prikrite, zasebne in zamolčane plati svojega življenja, v slogu sodobnih vrednot, povsem potisnjenih v ozadje.
To je generacija, ki ima veliko povedati ne le o sebi, pač pa tudi o nastali postsocialistični družbeni situaciji, ki svari mladino in se hkrati iskreno zaveda, v kakšni nehvaležni kaši je. Predstava, ki komplementarno postavi skupaj grenko zavest o smrti in neskončno strast do življenja in še enkrat prikaže intenzivno dramatičnost bivanja, ki se skriva v pregovorno banalnih, kakor da od visoke umetnosti manjvrednih vsakdanjih življenjih.
