Kaligula: igralska izvedba in režijska misel drug mimo drugega

Ocena sobotne premiere Camusove drame v režiji Vita Tauferja v ljubljanski Drami.

Objavljeno
17. november 2013 20.57
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek


Camusova Kaligula v režiji Vita Tauferja ter priredbi in dramaturgiji Lare Simone Taufer je paket angažiranega teatra, ljudske šaloigre, medijskega spektakla in ekscesnega »art body paintinga«. V tem sočasnem žanrskem miksu si uprizoritev išče svoje posamezne privržence; na eni strani tiste, ki se bodo krohotali verbalni vulgarnosti, ta vznikne z uvedbo lokalnih slovenskih narečij (aktualnost Kaligule se kakopak navezuje na vso našo domovino), na drugi gledalce, ki bodo v postavitvi stavili na vabljive vizualne učinke, megalomansko scenografijo (Branko Hojnik) in trendovsko klubsko glasbo (Magnifico in Schatzi). Seveda, potem pa še poslastica za vse tiste, ki so v teater prišli gledat »pravo« sodobno umetnost, tisto manj razumljivo/razložljivo, ki presega robove konvencionalne komunikacije.

Prvi očitni razkol med velikim Kaligulo in vsemi ostalimi navadnimi smrtniki je začrtan že v njihovi rabi jezikovnega sloga (dialektov), kjer se že v samem izhodišču med njih vstavi izrazna bariera, ta je obenem – če odmislimo iztrošene komične učinke – tudi svojevrstno merilo inteligentnosti (»Meje jezika so meje moja sveta?«). Bivanjska razklanost med nedotakljivim življenjem Kaligule in preostalimi nemočnimi »državljani« se znotraj uprizoritvenega toka čvrsto podčrta v razmerju, ki prvemu dovoli totalno in razsipno, a tudi ekstremno nekritično (ustvarjalno) samorealizacijo, množico patricijev, pesnikov in stražarjev pa prepušča (intrepretativni) stagnaciji in vegetiranju. Kako zanimivo, kot bi se pogovarjali o aktualni razredni strukturi slovenske gledališke scene.

Nepoenoten režijski koncept

Režija se premika od uvodne že skoraj »beckettovske« čakalne praznine naprej do ilustrativnih scenografskih ironij, ki elementarna in intimna človekova okolja, kot sta lahko stranišče in kuhinja (čeravno tokrat javnega značaja) namestijo kot osrednja prostora za krvave obračune, etično poniževanje in revanšizem. Ne le jezikovni kontrapunkti, ampak tudi ambientalni in situacijski se kot pribito držijo ideje, ki naj bi ostrino Camusa zmehčala in jo »ožlahtnila« z mentaliteto vsakdanjih, pritlehnih opravil in preprostih značajev (politiki že vedo, zakaj se splača biti »ljudski«). Seveda je lahko komični pristop tudi ena od metod vzpostavitve distance, prek katere se resnica in temeljne poante lahko nepričakovano izkristalizirajo in zaživijo v vsej svoji pomenskosti. A zato je nujna doslednost, ki pa jo je v tokratnem (plastičnem) režijskem mešanju umetniško-družbenega humorja, burleske, kritike in angažiranosti težko razbrati, če ne celo razločevati. Zdi se, da igralska izvedba in režijska misel razumejo uprizoritev drug mimo drugega. Izvajalci znotraj danega manevrskega prostora pač izkoristijo svoje igralske potenciale, kolikor je to glede na odmerjenost koncepta izvedljivo; Bojan Emeršič, Klemen Janežič, Jernej Šugman, Jurij Zrnec, Valter Dragan idr. kljub karakterni raznolikosti delujejo harmonično, kot eno telo brezpravnih podložnikov, v tem so komični in cinični, ponižani in razžaljeni, njihova nerodnost in preprostost so nam blizu in od tod tudi vznik simpatije in razbremenjenega smeha. Polona Juh kot Kesonija (s prodornim savinjskim naglasom) se kot kameleonski vmesnik in logist med državljansko drhaljo in Kaligulovim prestolom v servilno zaljubljenem položaju znajde kot priležnica, asistentka in medijska starleta, je interpretativno unikatna in intrigantno samosvoja – kar je v luči celostne uprizoritve posebnost in pomanjkljivost obenem.

Mandić: predstava znotraj predstave

Marko Mandić je kot Kaligula podvržen najbolj zagonetnemu in discipliniranemu formiranju vloge. Na začetku hladnokrven, strupeno apatičen, vizualno nadvse prozaičen, navzven monoton, navznoter srhljiv. Gradacija njegove živalske tiranije in pošastne častihlepnosti po iluzorni ureditvi sveta po svoji podobi se skozi posamezna dejanja ne stopnjuje le na nivoju psihološkega razvoja/razkroja, ljudstvu odtujeno identiteto mu oblikujejo tudi »pobegi« v druga, nedramska polja izpovedovanja, kjer se telo spreobrača v skulpturo, ikono, »živi kip«. Kot neomajni politični vodja se prelevi v samo-idolizirano figuro, takrat napoči čas za sodobne samopromocijske šove, spektakelske izbruhe, bolestno samovšečnost, ki nima več nikakršne zveze z karizmatičnostjo, ampak votlim napuhom. Mandićev Kaligula je tako rekoč predstava znotraj predstave, večplastna in potencialna vloga, ki pa je v nepoenotenem režijskem konceptu tako rekoč »presegla« Camusovo metaforo absolutne izolacije od vsega ostalega pritlehnega sveta, od njega je celo izgubila vsakršno referenčno nit in posledično postala predvsem sama sebi namen.