Kaligula, totalitarni vodja v breznu niča

»Ljudje umirajo in niso srečni,«­ v drami Kaligula Alberta Camusa reče njen naslovni protagonist. To misel razglasi za temeljno resnico človeškega­ bivanja in v njenem imenu ­izvaja okrutne ekscese.

Eden najbolj znanih in kontroverznih rimskih cesarjev s Camusovim eksistencialističnim poudarkom prihaja nocoj premierno pred občinstvo SNG Drame.

Večina interpretov drame Kaligula,­ katere prvo verzijo je Camus napisal leta 1938, star petindvajset let (7. novembra je minilo sto let od njegovega rojstva), v njem vidi avtorjev komentar vzpenjajočih se totalitarizmov po Evropi, predvsem Hitlerjeve vladavine v Nemčiji; v pasusu, v katerem Kaligula razlasti državljane Rima, pa nemara odmeva stalinistični teror v Sovjetski zvezi.

Znano je, da je spor dveh francoskih eksistencialistov, Jean-Paula Sartra in Alberta Camusa, potekal prav okoli njunega razmerja do stalinizma, ki ga je prvi upravičeval, drugi pa bil do njega zelo kritičen.

Zdi se, da je Camusov Kaligula bolj kot političnim sistemom posvečen osnovnim eksistencialističnim vprašanjem. V drami Camus namreč predpostavi, da se Kaligula zlomi, ko mu umre sestra Drusila,­ njegova velika ljubezen.

To je točka,­ ob kateri mladi cesar trči ob nesmiselnost ustroja sveta, kar strne v misel: »Ljudje umirajo in niso srečni.« Prav absurdnost bivanja, ki izhaja iz dejstva smrti, ga pahne v obupano brutalnost in perverzije. Še več, absurdnost bivanja naj bi upravičevala suspenz vseh družbenih in božjih zakonov.

Kaligula, kot rečeno, razlasti prebivalce Rima, kapriciozno jim streže po življenju, posiljuje žene patricijev, načrtno ustvarja lakoto med ljudmi, ženske nažene v bordele ter se zoperstavi čaščenju bogov. Camus je svojega junaka tako pokomentiral: »Njegova integriteta leži v zanikanju bogov, njegova napaka je v zanikanju človeškosti.«

Kaj pomeni nesmisel

Kaligula iz nesmisla življenja potegne radikalne konsekvence. Naloga vladarja je po njegovem izobraziti svoje ljudstvo, kar pomeni, da jih mora soočiti z nerazumnim, nelogičnim ustrojem sveta. Prav to eksistencialistično brezno, tako značilno za modernistično literaturo in umetnost prve polovice 20. stoletja, upravičuje njegovo željo po brezumnem vladanju, po zločinih in spreobrnitvi osnovnega poteka življenja.

»Hočem, da smeh izbruhne iz trpljenja!« reče Kaligula in to postane njegova etična maksima. Brutalnost, nasilje, zločin, seksualni ekscesi in kapricioznost – očitna, denimo, v njegovi želji, da bi dobil Luno – so zanj znak ultimativne svobode. Ali še, zanj je svoboda povezana z zločinom, torej s suspenzom naravnih in božjih ­zakonov.

Kaligulova drža do sveta in njegova oblika vladanja torej ne odsevata toliko delovanja totalitarnih režimov, ki so kljub zločinom, storjenim v imenu neke ideologije, vendarle temeljili na zakonih, ampak prej odseva svet markija de Sada: svet, v katerem sta namesto zakonov in prepovedi uveljavljena in zapovedana sama kršitev zakonov in njihova transgresija.

Modernistična razgradnja

Camusova ambicija ni portretirati realne zgodovinske osebnosti, prav tako niso njegov poudarek aluzije na tedanje okrutne državne voditelje, ampak soočenje z breznom, ki ga odpre moderna. Po eni strani gre za sodobno misel z začetka 20. stoletja, ki od Friedricha Nietzscheja do Edmunda Husserla in Martina Heideggerja odpre nov način razmišljanja o subjektu, njegovi vrženosti v svet, po drugi pa za osnovno držo same modernistične umetnosti, ki prekine z realizmom, z mimetičnim oponašanjem realnosti, in da na ogled prav neki nič, rob, mejo reprezentacije realnosti.

To spremljamo od razkroja klasičnega slikarstva v impresionizmu do izuma abstrakcije. Kaligula sodi k tipični modernistični literarni razgradnji klasične naracije, predvsem pa k razgradnji pojma subjekta, ki je zdaj soočen z ničem, negacijo in obupom bivanja. Glavni junak drame se v tem eksistencialnem obupu potrudi, da bi z lastnimi zločini dokazal resničnost svoje prvotne teze o izvorni nesmiselnosti in izpahnjenosti sveta.

Vprašanje, ki bi ga bilo treba na tem mestu zastaviti Camusu, je prav to; ali niso politični totalitarizmi 20. stoletja poskusili zabrisati nič in obup bivanja, poskusili ustvariti nov svet, ki bi bil harmoničen in poln smisla. Prav v tej ambiciji so ti režimi brez milosti likvidirali realne in namišljene sovražnike, ki naj bi motili družbeno harmonijo.

Zavest o niču in brezsmiselnosti trpljenja je tisto, pred čimer totalitarizem beži, s čimer se ni zmožen soočiti. Zato je Camusov Kaligula nemogoči intelektualni konstrukt, ne pa eksistencialna podoba totalitarnega vodje. Totalitarni voditelji ne pobijajo milijonov zato, ker bi mislili, da ni boga in da je zato vse dovoljeno. Nasprotno: milijone pobijajo zato, ker verjamejo, da je bog in da so oni sami njegovi instrumenti.