Kapučino za starše prepovedan

Tukaj je vitez, ki si ne upa iz viteškega oklepa, ker se boji, da je strašansko grd, da ima štrleča ušesa in velik rdeč nos. Tukaj je tudi princesa Eleonora,­ ki se neizmerno dolgočasi, vse dni se druži sama s seboj in mlati čokoladne bonbone, da je vsa zapackana.

Tukaj je njena varuška Dada, ki nenehno bere ljubezenske romane in se ne meni za svojo varovanko. Tukaj je še nenavaden konj Rjavko, na katerem vitez po svetu neuspešno išče sovražnike, da bi jih premagal. Nazadnje v predstavo zatava še Žabec iz neke druge pravljice.

Svetlana Patafta ne tava, kot igralka, režiserka in dramska pedagoginja ima jasno začrtano pot, poleg tega ni grda, nima štrlečih ušes in velikega rdečega nosa. Kar ne pomeni, da ne bo z občutkom na oder mariborskega lutkovnega gledališča postavila predstave Vitez železnega srca, saj je ta zgodba Ane Đokić med njenimi najljubšimi. Njeno poslanstvo je predvsem ustvarjati predstave za otroke in mladostnike, česar se loteva kot igralka, režiserka in ne nazadnje kot mama.

S konceptom

Brez konceptov ne gre, pravzaprav je za mlajšo populacijo treba izbrati precizne strategije animiranja, naj otroci sedijo v občinstvu ali na odru. Njena dramska pedagogika temelji na prijemih Čehova. Ne Antona Pavloviča, ampak njegovega nečaka Mihaila, ki je bil eden najbolj nadarjenih študentov slavnega Stanislavskega, nato pa je šel po svoji poti. V ZDA so se pri njem med drugimi učili Marilyn Monroe, Anthony Quinn, Clint Eastwood in Yul Brynner, na severovzhodu Evrope pa med njegove najbolj znane občudovalce in predvsem izvajalce njegove metode sodi prav Svetlana Patafta. Ta metoda se je pokazala za uporabno tudi pri predstavah za otroke.

Videti sovražnike

Vitez v predstavi bo Barbara Jamšek, kar ni nič nenavadnega, na glavi pa bo nosila šlem, ki vitezu – vsaj začasno – onemogoča, da bi videl stvari in predvsem ljudi okoli sebe, četudi so pred njegovim nosom. Kot denimo princesa. Raje išče grozne sovražnike, vendar jih kljub izjemnemu trudu nikakor ne more najti. Idealna vzporednica s trenutnim stanjem slovenske družbe? Vsekakor, meni Svetlana Patafta, vendar ne le slovenske, povsod iščejo sovražnike, kar ni korektno predvsem do mlade generacije, ki se prepogosto utaplja v atmosferi pesimističnega brezizhodnega sveta.

Tudi za odrasle

Uprizorila je tudi nekaj »klasičnih« predstav, torej predstav za odrasle, denimo Življenje v gledališču Davida Mameta in Preprosto zapleteno Thomasa Bernharda, vendar se vedno znova vrača k otroškim predstavam. Resda imajo nekateri igralci in režiserji predsodek pred takšnimi projekti, vendar le do njihovega prvega tovrstnega angažmaja. Potem so vsi izjemno navdušeni. Ne nazadnje predstava za odrasle ni nujno primerna tudi za odrasle, otroške predstave pa so zagotovo primerne tudi za starše. Zato ne more razumeti očetov in mam, ki otroka pripeljejo na predstavo, ga posadijo na sedež in gredo na kapučino.

Ne na kapučino

Predstava Vitez železnega srca se namreč ukvarja z vprašanjem odnosov v družini, koliko časa posvečamo otrokom in predvsem kako. Vitez je na videz mali zlobnež, ki pa je predvsem osamljen in si želi pozornosti, kar je danes pogost pojav. Številni mladostniki komunicirajo le še prek spletnih družabnih omrežij, svoje občutke so le redki pripravljeni iskreno in brez zadržkov razkriti. Jih je res tako težko spraviti izpred računalniškega zaslona in iz 3D kina? Pravzaprav ne, takoj ko lahko participirajo, pokažejo neizmerno navdušenje in kreativnost, bodisi kot igralci ali kot gledalci, pravi Patafta.

Zakaj ima vitez železno srce? Ali se bosta s princeso končno srečala in se vzljubila? In kaj bi z Žabcem? Odgovori bodo kmalu, 14. marca na velikem odru Lutkovnega gledališča Maribor. Kapučino za starše med predstavo je prepovedan, zelo zaželen pa po njej, saj zgolj obisk gledališča, ne da bi se z otroki po predstavi pogovorili, kaj so videli in kakšen je nauk zgodbe, ni dovolj.