Tiskane izdaje
Še nekaj dni je odprt razpis za direktorja dunajskega Burgtheatra, enega najbolj znanih gledališč v Evropi in največjega na nemškem govornem območju. Položaj bo izbranec ali izbranka zasedla 1. septembra 2019.
Takrat namreč poteče petletna pogodba Karin Bergmann, prvi ženski na čelu Burgtheatra od njegove ustanovitve leta 1748. Bergmannova je leta 2014 veljala za najboljšo rešitev gledališče, ki se je znašlo v izgubah.
Ko so ugotovili, kolikšno izgubo ima Burgtheater (več kakor 8 milijonov evrov, poleg tega je bilo treba plačati še davčne obveznosti), so odpustili tedanjega umetniškega direktorja, znanega režiserja Matthiasa Hartmanna (pravi, da ni kriv za sumljivo poslovanje in je v sodnem sporu z državo Avstrijo zaradi svojih izgubljenih prihodkov), pred njim pa še njegovo finančno direktorico Silvio Stantejsky.
Karin Bergmann se je rodila leta 1953 v Recklinghausnu, mestecu na zahodu Nemčije, in je bila na svoji poklicni poti do svoje prve upokojitve leta 2010 vedno pomembna št. 2«: od leta 1979 je bila asistentka Clausa Peymanna v Gledališču v Bochumu; od leta 1983 pristojna za odnose z mediji v Gledališču v Hamburgu.
Vdunajski Burgtheater je prišla skupaj s Peymannom leta 1986 kot vodja odnosov z javnostjo; od leta 1993 je opravljala enake naloge v Združenih dunajskih odrih, v katerih so združena tri velika dunajska gledališča: Theater and der Wien, Raimundtheater in Ronacher; od leta 1996 je Bergmannova urejala odnose z javnostjo za Klausa Bachlerja v dunajski Ljudski operi, leta 1999 je z Bachlerjem prišla v Burgtheater, kjer je postala njegova namestnica; v sezoni 2009/2010 je dejansko sama vodila Burgtheater, saj je Bachler že postal vodja Bavarske državne opere.
S Karin Bergmann smo se pogovarjali v njeni pisarni v velikanskem Burgtheatru; zgradbo gledališča so dokončali leta 1888 po načrtih znanih arhitektov Gottfrieda Semperja in Karla von Hasenauerja, njegovo notranjost je med drugim poslikal slavni Gustav Klimt.
Kaj je danes Burgtheater?
To je avstrijsko narodno gledališče, ki ima po zakonu kulturno poslanstvo. Osebno menim, da se je Burgtheater po spremembah v Evropi v zadnjih desetletjih tudi v gledališkem smislu znašel v središču Evrope. Takšne razmere moramo izkoristiti z mednarodnim repertoarjem in mednarodnimi umetniki ter pokazati, da lahko meje odpremo in jih presežemo. To je med drugim tudi naloga gledališča.
Nemški jezik je približno na 12. mestu na seznamu, na katerem so našteti jeziki z največjim številom maternih govorcev, vendar je gledališče kljub temu globoko zasidrano v jeziku svoje okolice. To je po definiciji omejujoč dejavnik govornega gledališča.
Brez dvoma, toda vrhunske predstave vedno znova dokazujejo, da jezik ni nepremagljiva ovira. Poskušamo početi nekaj, kar že nekaj časa počnejo glasbena gledališča – med predstavami imamo tudi prevedene podnapise. Poskušamo storiti še več: v neki predstavi madžarskega režiserja Árpáda Schillinga igralci govorijo v madžarščini in nemščini. Intenzivno igranje vrhunskih igralcev pogosto ne potrebuje prevoda. Kljub temu smo nemško govoreče gledališče in kot takšno smo bili tudi ustanovljeni.
Naši gledalci so večinoma iz Avstrije in Nemčije. Imamo največ trajnih abonentov na celotnem nemškem govornem območju: več kakor 20.000. Tudi takrat, ko je bil Peymann tu direktor – z njim mnogi gledalci niso bili zadovoljni –, se število abonentov ni zmanjšalo, saj so menili, da bo nekega dne odšel, oni in njihovi nasledniki pa bodo še naprej obiskovali Burgtheater. Internacionalizacija Burgtheatra je očitna tudi pri uporabi tujih avtorjev, ki pišejo dramska dela za naš oder.
Kako sodoben mora biti repertoar Burgtheatra?
Trudimo se, da čim bolj. Seveda od nas pričakujejo, da igramo Schnitzlerja, Nestroya in Grillparzerja, vendar tu že desetletja prikazujejo in bodo prikazovali dela Thomasa Bernharda, Petra Turrinija, Elfriede Jelinek, Petra Handkeja ... Pred kratkim smo imeli praizvedbo še enega Handkejevega dela. V naslednji sezoni bomo med drugim uprizorili naročeno delo Josefa Winklerja. Poskušam podpirati sodobne avstrijske avtorje.
In kako to sprejema občinstvo?
V gledališču imamo 1167 sedišč in 80 dodatnih stojišč. Toda vedno poudarjam, da skoraj vsak večer ponujamo gledališče za 2000 gledalcev. V Akademietheatru, posebnem gledališču, ki prav tako spada pod Burgtheater, imamo namreč dodatnih več kakor 500 sedežev; tudi v Casinu pogosto igramo, zato imamo še 250 sedežev; v svoji stavbi imamo še oder Preddverje (Vestibül), ki sprejme 60 gledalcev. Če upoštevamo vse omenjene odre, imamo skoraj 77-odstotno zasedenost sedežev.
Vsako leto imamo vsega skupaj 400.000 gledalcev. Če bi vsak večer uprizarjali klasike, Nestroya in komedije, bi bila zasedenost gledališča 96- ali 97-odstotna. Glede na to, da v Burgtheatru prikazujemo tudi dela Elfriede Jelinek, v Akademiethatru pa dela Ferdinanda Schmatza, Ewalda Palmetshoferja in drugih sodobnih avtorjev, se moramo sprijazniti z manjšo zasedenostjo naših zmogljivosti. Kadar uprizarjamo dela Jelinekove, je včasih dvorana zasedena samo 45-odstotno. Toda nekatere stvari kratko malo rada počnem. Ne delam gledališča za kvote!
Zakaj ste se odločili, da ne boste kandidirali za nov mandat?
Povabili so me med krizo, naj popeljem hišo iz finančne pa tudi umetniške krize. Mislila sem, da bom na čelu Burgtheatra samo dve leti, vendar se mi je nato ponudila priložnost, da postanem še kaj več od »gasilca«. Hotela sem – in uspelo mi je – vrniti stare režiserje, denimo Martina Kušeja in Clausa Peymanna; hotela sem tudi nove režiserje, denimo Herberta Fritscha in Johana Simonsa. Rada bi, da po letu 2019 na moj položaj pride nekdo iz mlajše generacije.
Kdo je lahko direktor Burgtheatra?
Vsekakor mora imeti izkušnje z vodenjem neke večje gledališke hiše. Tu je 550 zaposlenih. Direktor mora čutiti strast do gledališča, dobro mora poznati gledališko literaturo, poleg tega mora dobro poznati nemške in mednarodne gledališke odre. Nenazadnje mora biti direktor Burgtheatra dober voditelj. Med zaposlenimi so mnogi umetniki, ki so izraziti individualisti.
Sporazumevanje z njimi pomeni, da se mora vodja z njimi sporazumevati na enakovredni ravni. Ljudje me tu poznajo kot nekoga, ki se nenehno odziva na njihovo delo. To niso samo pohvale. Ljudje radi vidijo, da skupaj z njimi analiziraš, kar počnejo; da vrednotiš in ocenjuješ njihovo delo. Odkrito kritiziram, vendar vedno spoštujem človeka, ki mu je kritika namenjena.
Kaj je zdaj največja finančna težava Burgtheatra?
Ključna težava našega financiranja je redno letno povečevanje plač. Toda od našega lastnika ne prejemamo teh sredstev, torej jih moramo pridobivati iz našega tekočega proračuna.
In dodatni viri prihodkov, sponzorstvo in podobno?
To ni tako preprosto. Znesek, o katerem govorim, znaša okoli 800.000 evrov letno. Kmalu po mojem prihodu leta 2014 sem ustanovila združenje »Podporniki Burgtheatra«, od katerega smo prejeli več kakor 200.000 evrov. Težava je v tem, da je iskanje sponzorjev, mecenov in drugih dodatnih virov prihodkov izjemno intenzivno delo, pri katerem bi se morebitni darovalci vedno radi osebno srečali z direktorjem. Toda direktor Burgtheatra ni dolžan pridobivati sredstev za pokrivanje rasti plač pri sponzorjih.
To je naloga avstrijske države, ki je še vedno razmeroma dober vlagatelj v gledališče. Denarja, namenjenega gledališču, namreč ne razumem kot strošek, ampak kot naložbo. Kot sem povedala, moramo v Burgtheatru tudi izobraževati; osebno mi je pri srcu projekt »Odprti Burg« (Offene Burg): nagovarjamo ljudi vseh starosti, za katere je bilo gledališče dolgo časa nedostopno zaradi ekonomskih, psiholoških ali drugih razlogov. Veliko delamo tudi za begunce oziroma z begunci.
Kaj lepega pripravljate v sezoni 2017/2018?
Po svojem prihodu sem napovedala, da se bom posvetila tudi velikim mitologijam. Letos sem se posvetila antiki. Imeli smo zelo uspešno premiero Oresteje. Napovedala sem, da bi rada prikazala Slehernika za Burgtheater (po drami Slehernik: Igra o smrti bogatega človeka avtorja Huga von Hofmannsthala; delo od leta 1920 redno uprizarjajo na Salzburškem festivalu, op.: M. I.). Jasno mi je bilo, da ne moremo Slehernika uprizoriti v Hofmannsthalovi originalni različici, ki je – če povem poenostavljeno – klerikalna.
Zato sem predlagala mlademu avstrijskemu dramatiku Ferdinandu Schmalzu, naj napiše sodobnega Slehernika in njegovo praizvedbo bomo prikazali naslednjo sezono v Burgtheatru. Teme, obdelane v Sleherniku, so res arhetipske, zato verjamem, da jih je vredno prenesti v sodobnost. Prva Schmalzova verzija se zdi zelo obetavna. V prihodnji sezoni bom sodelovala tudi z režiserjem, s katerim sem že zdavnaj hotela sodelovati, vendar sem morala počakati vse do zdaj: Johan Simons pripravlja dramatizacijo Radetzkyjeve koračnice, ki jo imam za eno ključnih avstrijskih del, zlasti ob 100. obletnici Republike Avstrije leta 2018.
Med 21 različnimi predstavami leta 2017/2018 imamo 11 praizvedb in avstrijskih premier. Med drugim bomo uprizorili avstrijsko premiero The Who and the What Ayada Akhtarja, avtorja, s katerim smo že sodelovali. Delo je bilo zelo uspešno v Hamburgu, kjer so uprizorili premiero v nemščini. Akhtarja imam za zelo vznemirljivega pisatelja – opisuje muslimane, ki že desetletja živijo v našem sistemu, vendar so se zdaj popolnoma na novo znašli v središču pozornosti.
Pripravljamo tudi posmrtno praizvedbo: Rilec (Der Rüssel) iz zapuščine Wolfganga Bauerja in novo delo Ewalda Palmetshoferja, s katerim že uspešno sodelujemo. Zelo zanimiv je še en mlad avstrijski pisatelj Thomas Köck. Uprizorili bomo njegovo delo Rajski potop – veliko, tridelno delo o globalizaciji in podnebni katastrofi.
