Kdo je Peter Handke?

Čeprav se nam takšno preprosto izrekanje vrednostnih sodb morda upira, je dejstvo, da je Handke ena največjih živih pisateljskih figur, neizpodbitno. Ker je na literarno sceno prodrl precej mlad, pri komaj štiriindvajsetih letih, traja njegova slava že skoraj pol stoletja. In seveda je že zdavnaj postal evropski, malo tudi svetovni pisatelj. Zelo verjetno ga čaka Nobelova nagrada.

Bibliografski podatki sicer niso najbolj zanesljiv argument slave, a glavne vseeno omenimo, da bo predstava o tem literarnem garaču otipljivejša: Handkejev opus – prozni, dramski in esejistični, predvsem sta pomembna in količinsko dokaj izenačena prva dva – sestav­lja več kot sedemdeset naslovov, ki so mu prinesli okrog štirideset mednarodnih nagrad in priznanj. Približno toliko je enot literature, ki se je v tem času spisala o njem. Dodatno poglavje je njegovo prevajanje v nemščino (tudi slovenske literature). Ker so okoliščine nanesle, da se je Handke prijateljsko in seveda profesionalno povezal z dvema velikima režiserjema, gledališkim Clausom Peymannom in filmskim Wimom Wendersom, se je njegov literarni renome širil po svetu tudi skozi ta dva medija (spomnimo se samo uspeha filma Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal scenarij).

Handkeju je uspelo razviti in ohraniti podobo resnobne, odmaknjene in nekoliko privzdignjene pisateljske osebnosti. Prav gotovo tudi zato, ker ni silil v javnost z zasebnim življenjem; vemo, da je v mladosti veliko menjaval kraje bivanja, konec osemdesetih let pa je sam prepotoval velik del sveta. Zdaj že več kot dve desetletji živi v mirnem predmestju Pariza, vsaj dvakrat poročen, ima dve hčerki. Nič posebnega torej.

Na začetku in na koncu je jezik

Čeprav je teža njegovega imena nedvomno povezana z njegovim živ­ljenjem. Življenjem, ki mu ponavadi rečemo »notranje«. Handke je pisatelj, ki gradi svoj literarni svet z osnovnim orodjem: z jezikom. To seveda počnejo vsi pisatelji, modernistični večinoma tudi zelo zavestno, Handkejeva drugačnost pa je v tem, da zanj jezik ni samo orodje, ampak tudi material, ki prinaša na dan vse elementarne duševne vzgibe; jezik je pri njem začetek in konec ustvarjalnega procesa. Handke ni pisatelj, ki išče zgodbe, pač pa so zgodbe del njegovega (ne)zavednega jezikovnega fonda. Če bi morali njegovo delo označiti skozi dve osnovni literarni vrsti, v njegovi prozi ni prevladujoča epskost, ampak lirskost; tudi ko gre za dramatiko. Zmeraj je v ozadju subjektivni pripovedovalec in vse, tudi realnost in konkretna zgodovina, ki se jima njegova literatura ne izogiba, je prežeto z nevsiljivim subjektivnim pogledom. To velja za njegove zgodnje, »avantgardistične« dramske tekste, ki so dvigali prah (najbolj zagotovo Zmerjanje občinstva, 1966), kot za kasnejšo veliko bolj meditativno in zatišano literaturo. Seveda tudi za dramo-roman Še vedno vihar, ki jo bodo nocoj premierno uprizorili v ljubljanski Drami.

Ostanki potopljene slovenščine

Toda pustimo zdaj Handkejev mednarodni ugled in se posvetimo tisti razsežnosti njegovega opusa, ki se dotika predvsem nas, Slovencev. Znano je, da je bil Handke rojen (decembra 1942) slovenski materi v kmečki družini v Podjuni (vas Grebinj). Oče je bil nemški bankir, poročen, ki je tedaj kot vojak služil na Koroškem. Mama se je poročila z drugim moškim, domačinom Adolfom Brunom Handkejem, še preden se je Handke rodil. Že med vojno so se selili v Berlin, leta 1948 pa so se vrnili na Koroško, kjer je kot šestletni otrok začel hoditi v šolo.

Če rečemo, da ga je ta medvojno-povojna družinska izkušnja (o kateri je kmalu začel pisati v šolskih spisih) zaznamovala, ne rečemo dovolj. Pomembna je predvsem tista razsežnost te izkušnje, ki je povezana s slovenskim poreklom njegove matere in s slovenskim vaškim okoljem. »Podobe slovenskega sveta v Handkejevi literaturi so raznolike in izmuzljive,« ugotavlja literarna znanstvenica in prevajalka Handkeja dr. Silvija Borovnik (v razpravi Slovenski svet v Handkeju), kar je zagotovo res, tudi zato, ker je Handke izviren pisatelj, ki ne ponavlja enakih motivnih vzorcev, toda zagotovo je res tudi to, da imajo te različne podobe isto podstat: to je Handkejevo doživeto, a nikoli izživeto slovenstvo, zavozlano mentalno središče njegovih slovenskih prednikov po materini strani, zlasti pa »skrivnost« izraznega sredstva, skozi katero se daje ta zavozlanost – to je slovenski jezik. Handke se ga ni nikoli naučil, a je vse življenje nosil s seboj njegove idiomske drobce. V Še zmeraj vihar jih je uporabil in tudi grafično izpostavil kot nekakšne arhetipske duhovne orientirje. »Kot da nekakšni ostanki potopljenega slovenskega jezika štrlijo iz nemščine. Simbolika, ki je lepa, lahko pa tudi nekoliko srhljiva,« je o tej situaciji zapisal akademik Boris Paternu.

Zgodovinska črta koroških Slovencev

V njegovi literaturi so številni in globoko sledovi slovenstva. Omenimo vsaj dva teksta: Roman Ponovitev (Wiederholung, 1986) in esej Sanjavčevo slovo od devete dežele (Abschied des Traumers vom Neunten Land, 1991). V prvem primeru gre za roman, ki je pravzaprav predtekst besedila Še vedno vihar (v njem je poudarjena vloga maminega starejšega brata, ki ima kot Gregor pomembno vlogo tudi v Viharju), v drugem pa za polemično nasprotovanje slovenskemu odhodu iz Jugoslavije.

Znano je, da je najbolj kompliciran in najbrž tudi najbolj neugleden pasus biografije njegovo zavzemanje za srbsko stvar v času, ko je Jugoslavija začela razpadati in ko Srbija res ni bila dežela, okrog katere bi se zbirala mednarodna naklonjenost; toda tudi njegova tovrstna trma ima svojo »avtohtono« logiko, naj bo na prvi pogled še tako nerazumna. Zdi se, da jo je mogoče razložiti z bolečino ob razpadu idiličnega slovenstva iz njegovega otroštva. Veliko povesta tudi podnaslova: Resničnost, ki je minila in Spomini na Slovenijo.

Očitno je torej, da pomemben del Handkejeve literature raste iz njegovega polzavednega slovenstva, kakršno se je pisatelju izoblikovalo v otroštvu, a tudi iz njegovega odraslega intelektualnega reflektiranja slovenskega položaja med nemško govorečimi Avstrijci. Če je Silvija Borovnik ob romanu Ponovitev lahko zapisala, da je ta »tako nevsiljiva in ljubeča hvalnica slovenskemu jeziku, kakršno je le redko napisal celo slovenski pesnik ali pisatelj«, Handke sam, je svoj roman označil kot »jezikovni spomenik za razkropljeno, preganjano, zatirano, brezdržavno slovensko ljudstvo«, potem je povsem razumljivo, da je Boris Paternu ob drami-romanu Še vedno vihar zgodovinsko »nalogo« (povejmo, da si je pri nabiranju gradiva pomagal s partizansko spominsko prozo Karla Prušnika - Gašperja Gamsi na plazu) tega skrajno subtilnega besedila povzel z besedami, da je »Handke skozi roman izpeljal svojo zgodovinsko črto koroških Slovencev, od njihove boleče trpnosti do uporne akcije med drugo vojno, od tod pa v tragiko poraza, ki je prišel od zunaj, iz nove igre velikih sil«.

Zato je naslov, v katerem je beseda o viharju, ki še vedno traja, treba razumeti kot Handkejevo osebno »slovensko« bolečino, a tudi kot jasno sugestijo, da bolečina koroških Slovencev ni in ne sme biti pozabljena. – Kako zanimivo, da se je isto vprašanje tako rekoč hkrati pojavilo v še enem velikem tekstu na to temo, v romanu Angel pozabe Maje Haderlap!