Ko finančni zlom razkrije propad ideala

Ocena predstave Timon Atenski v SNG Nova Gorica: režiser Janez Pipan z učinkovitimi uprizoritvenimi prijemi izpostavi vrzel med besedami in dejanji.

Objavljeno
07. oktober 2013 14.24
Nika Arhar
Nika Arhar

Tragedija o denarju postavlja v ospredje radodarnega atenskega bogataša, ki zaradi pretiranega razdajanja lastnih sredstev in imetja bankrotira ter se z na novo vzbujenim sovraštvom do vsega človeštva umakne v osamo narave.

Drama iz začetka 17. stoletja v priredbi in režiji Janeza Pipana ter dramaturgiji Diane Koloini ni aktualizirana na silo, a je njeno izhodišče trdno zasidrano v trenutek današnje ekonomske, politične, družbene ter predvsem krize vrednot. Finančne zadrege Pipan izkoristi za oris družbenega sistema, ki je že zdavnaj izgubil moralni kompas in družbeno kohezivnost gradi na igri preračunljive uglajenosti »visoke družbe«.

Igrana prijaznost v izrazito prenarejenih odnosih se odlično počuti v hladni modernizirani scenografiji Marka Japlja, uniformirano elegantni kostumografiji Lea Kulaša ter digitalnem trušču Alda Kumarja. Svet Timonovih gostij, ki jih Atenci obiskujejo v grabežljivi preži za Timonovimi darili, je postavljen v precizno strukturirano­ igro, ki v pretežno sivih tonih zarisuje odtujenost, egoistične interese in pritlehno strukturo družbene moči. Bine Matoh je v naslovni vlogi izvrsten; kot bogataš kljub nenavadno ekscesni radodarnosti deluje umirjeno, motivacija za njegova dejanja pa ves čas ostaja dvoumna, na meji med dobrohotno skromnostjo, vero v idejo skupnosti, kupovanjem prijateljstva zaradi osamljenosti in premišljenim načrtom za preverjanje prijateljstva.

Njegovo nezanimanje za lastno finančno stanje namiguje na privilegiranje človeškega, ki mu denar zgolj služi. Nenaden finančni zlom razkrije predvsem propad nekega ideala, ki nujno vodi v razočaranje posameznika, nemoč družbe, v kateri je denar privzel avtonomno mesto oblasti nad človekom, pa potencira v popolnem preobratu ekstremnega sovraštva do vseh živih bitij. Z učinkovitimi uprizoritvenimi prijemi, ki poudarjajo izrekanje nekaterih misli v nasprotju s skupinsko mizansceno gruče državljanov, Pipan izpostavi bistveno vrzel med besedami in dejanji.

Ta najde vzporednico že v pasusih besedila, ko zaide v filozofski razmislek o odločitvah in dejanjih, ki temeljijo na konfliktu med poštenostjo in posedovanjem. V tej igri izstopa neotesan filozof Apemant, ki ga Janez Starina oblikuje kot nekoliko ciničen glas modrosti, osnovan na nesprenevedavem odnosu do družbenih pojavov. V dialogu mu Timon enakovredno parira kot inteligentni premišljevalec toka dogajanja in moralnih­ načel, ki ga prav strastnost v skupnem premišljevanju z Apemantom izloča iz nemoralnega bazena grabežljivih ujed (atenskega) ljudstva.

Z večplastno karakterno­ načelnostjo izstopajo še Ivo Barišič kot Timonov oskrbnik, Radoš Bolčina kot oficir in kasneje izgnanec, Timonove priliznjene prijatelje prepoznavno zasnujejo Jože Hrovat, Gregor Zorc, Ana Facchini in drugi.