Tiskane izdaje
Figarovo svatbo Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki velja za eno najboljših komičnih oper v operni zgodovini in je bila z veličastnim uspehom prvič uprizorjena na Dunaju leta 1786, tokrat postavlja na oder režiserka Yulia Roschina – to je njen debi na odru SNG Opera in balet, glasbeno vodstvo in dirigentska palica sta v rokah Marka Hribernika, scenografijo in kostumografijo podpisuje stalna sodelavka Yulie Roschine Vasilija Fišer, koreografijo Matjaž Farič, dramaturginja predstave je Tatjana Ažman. Užitek ob komični operi v štirih dejanjih – izvedba bo v italijanskem jeziku s slovenskimi nadnapisi – traja manj kot tri ure, med drugim in trejim dejanjem je pavza.
Režiserka Yulia Roschina, ki se je pri osmih letih iz rodne Moskve preselila v Slovenijo, in pozneje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo diplomirala iz gledališke in radijske režije, je kot režiserka že sodelovala s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, Cankarjevim domom in mariborsko Opero, o tokratni Figarovi svatbi pravi, da bo nova in sveža.
V libretu Lorenza da Ponteja (za nadnapise ga je prevedala Sonja Berce), narejenem po literarni predlogi francoskega komediografa Pierra Augustina Carona de Beaumarchaisa, ki je v svojem času veljala za politično subverzivno, režiserka izpostavlja metafore, ki določujejo ženski in moški princip; prve prihajajo iz eksteriera, druge se pojavljajo v interieru, lovi pa tudi različne odtenke stanja duha nastopajočih protagonistov, za katere se zdi, da živijo v ujetništvu svojih lastnih strahov, njihova potreba po ljubezni pa se največkrat spremeni v težnjo po obvladovanju drugih.
Seveda je Figarova svatba še vedno komedija, ki pa z odslikavanjem stranj posameznikov, živečih v nenehnem strahu, streže tudi z večplastnostjo. Gre namreč za družbo posameznikov, ki pravzaprava ne živijo, ampak životarijo iz dneva v dan, je na predstavitvi četrtkove premiere povedala režiserka Yulia Roschina.
Drama preteklosti, drama prihodnosti
O tem z oznako 'praznina žalostne komedije' govori napoved nove operne premiere, ki opozarja, da je Mozartova Figarova svatba delo mnogih presežkov in obrazov. Tesno je povezana s feminističnimi teorijami, kritičnim odnosom do kraljevske diktature 18. stoletja ter uvajanjem nove operne dramaturgije v glasbeno zgodovino. Ena najbolj priljubljenih in cenjenih komičnih oper je nepogrešljiv del repertoarja vseh večjih opernih gledališč ter velik glasbeni in uprizoritveni izziv. Navdušujoča je tako lahkotna, živahna Mozartova glasba, prepredena s čistim veseljem do življenja, kot tudi dinamično dogajanje, polno spletk in komičnih zapletov, menjav vlog in zbeganih nesporazumov.Kaja Novosel je o tem zapisala, da Figarova svatba pod plastjo komičnega svojem jedru skriva prav nič zabavno dramo o ljudeh, ki trpijo in se zavejo osamljenosti ter praznine, šele ko se skupno ravnovesje oziroma predstava o njem podre. V trenutku, ko postanejo bolj ranljivi in dovzetni zase in za soljudi, pa se začne oblikovati drama, ki ima korenine v preteklosti, in drama, ki se nadaljuje v prihodnosti, njenega začetka in konca pa preprosto ne vidimo, ker je tako življenjska v svojem ponavljanju, da jo lahko le ponotranjimo in se poistovetimo z njo.
Z odprtimi vrati v svet ljubezni, vrednosti in modrosti Mozart s svojo glasbo in Da Ponte z besedilom na koncu ponudita dramaturško močno pomiritev, ki zaokroži komedijo, a odpira mnoga vprašanja za dramo znotraj komedije. Kako (ne)uspešno je bila celotna kolobocija sploh razrešena? Odgovor se skriva v dobro podmazanem perpetuum mobile, ki tiho in vztrajno teče dalje in ne odgovarja, temveč nas pusti z našimi mislimi in v nas skrito resnico o sebi, o tistih, ki so na odru, in z resnico o svetu, v katerem vsi skupaj živimo.
