Komična grozljivka z vsebino v nastajanju

V mariborski Drami so se začele­ priprave na projekt­ ­Drakula. Tak bo vsaj naslov­ predstave, kaj se bo v resnici­ dogajalo na odru, pa je za zdaj težko napovedati, saj bo to predstava brez teksta.­ To ni nekaj novega, takšnih principov­ smo videli že veliko,­ res pa se lahko zgodi, da bo glede na režiserja Andrása ­Urbána to projekt s presežniki.

Prva vaja za gledališko predstavo je svojevrstna zanimivost. Nekateri režiserji menda pridejo na prvo srečanje z igralci z natančno razčlenjenim načrtom, morda celo z zaokroženo scenografsko in kostumografsko rešitvijo, neredko­ se seveda takoj začnejo bralne vaje. In igralci seveda vedo, kakšen lik bodo odigrali. Pri Drakuli je to nekoliko drugače. Ne samo da protagonisti ne vedo, v koga se bodo prelevili, ni jasno niti, ali bodo na odru sploh spregovorili kakšno ­besedo.

»Če se ne govori, je to še vedno igra,« je dejal András Urbán, ki sicer noče obremenjevati projekta z oznakami, kot je denimo gledališče fizisa. Tudi kakšno besedo bo verjetno mogoče slišati, le da to ne bo dramski dialog. Kako bo potekala konverzacija, torej ni jasno, morda bodo to bolj ali manj neartikulirani glasovi in zvoki. Režiser je poudaril, da je iskanje ustreznega jezika ena najpomembnejših nalog in obenem esenca projekta.

Glasba kot lingua franca

Ker bo to mednarodna koprodukcija – poleg mariborske Drame igralci in soavtorji prihajajo še iz Zagrebškega gledališča mladih (ZKM) in Teatra Due iz Parme –, morda niti ni drugačne rešitve, čeprav tudi multijezikovne gledališke uprizoritve niso redke. V tej luči je vseeno, ali protagonisti preberejo Drakulo Brama Stokerja ali ne. Predstava se bo sicer v določenih segmentih lahko navezovala na kultni roman, vendar le ohlapno v kakšnem segmentu dramaturškega koncepta, vsekakor pa Urbána ne zanima knjiga kot ­literarna predloga.

Lingua franca pri nastajanju predstave bo angleščina, v predstavi pa bodo to tudi glasba in songi. Kakšni, bomo še videli, nedvomno pa bodo pomembna komponenta ustvarjanja specifične atmosfere, ki je za režiserja zelo pomembna, saj naj bi prav ta predstavila identiteto misterioznega lika, ki simbolizira »vse, kar ni človeško«, vključno z nesmrtnostjo, in je kot tak vseskozi vir inspiracije in fascinacije. Tudi sodobna družba je v določeni meri vampirska, zato je to nedvomno velika in raznovrstno percipirana tema.

Da toni ne bi bili preveč dramatični, je treba izpostaviti, da je predstava Drakula podnaslovljena kot komična grozljivka. Za zdaj zasilni opis omenja »mikavno bližnjico do večne mladosti oziroma rajske večnosti, smrtnike obuja s krvavo ambrozijo in odpira vrata do uresničenja prikritih fantazem, nečimrnosti, obsesivnosti, želja in ljubezni, večne človeške nagone (ne)varno skriva pod omamno brezčasno zapeljivostjo, Eros se še zadnjič preda Tanatosu«, vendar je tudi tak precej abstrakten siže treba­ za zdaj jemati z rezervo.

Igralci skopi s komentarji

Igralci, vsi zelo mladi, so bili na prvi vaji skopi s komentarji in vprašanji. Glede na to, da ne vedo, kaj jih čaka, je težko govoriti o pričakovanjih, vsekakor pa bo zanimivo začeti tako rekoč s točke nič, čeprav je bila ena zanimivejših pripomb, da so režiserji pri številnih projektih v uvodu napovedali predstavo brez teksta, vendar so do zdaj še vsi po tednu ali dveh prinesli skript z besedilom. Bomo videli, premiera je načrtovana zadnji teden maja, glede na dosedanje režiserjeve ­projekte pa lahko računamo na ­inventiven pristop.

Novosadčan András Urbán, med drugim tudi ustanovitelj mednarodnega gledališkega festivala Desiré Central Station, ni kdorsibodi, saj je avtor številnih, tudi neverbalnih gledaliških uspešnic, med drugim tudi Neoplante, ki smo jo lahko videli lani na Borštnikovem srečanju.