Koncert, ki je izzvenel v kulturni molk

S ponedeljkovim koncertom v Unionski dvorani je Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča Univerze v Ljubljani obudil spomin na koncert pred 75 leti, ki se je v zgodovino zapisal kot zadnji pred kulturnim molkom pod italijansko okupacijo. V trajen spomin ga je z mikrofonom, skritim v lestenec, na trak zapisal vsestranski izumitelj in tonski mojster Rudi Omota. Pri občinstvu je bila tudi pred dnevi zelo čustveno doživeta pesem Lipa zelenela je, saj jo je pričakalo stoje.

Potem ko je predvojni moški akademski pevski zbor aprila 1940 še opravil obsežno turnejo po Jugoslaviji in med drugim nastopal v Sarajevu, Beogradu in Nišu ter so časopisi po vsej državi pisali o zmagoslavju tudi pred »najvidnejšimi predstavniki države in najodličnejšim občinstvom«, je njihove pevske uspehe pretrgala druga svetovna vojna. Od italijanske zasedbe Slovenije leta 1941 je zbor s svojim dirigentom in ustanoviteljem Francetom Maroltom spoštoval kulturni molk, vendar je bila pozneje sprejeta odločitev, da APZ, ki si je v petnajstih letih pridobil ugled in umetniško odličnost zlasti z ohranjanjem slovenske pesmi, nastopi kljub kulturnemu molku kot protest proti okupatorju in v spodbudo Slovencem.

Tako je APZ z dirigentom Maroltom po odpadlem pomladnem koncertu 12. decembra 1941 v takratni elitni veliki Unionski koncertni dvorani v Ljubljani izpeljal še zadnji koncert. Za koncert je Marolt izbral preroške slovenske skladbe, ki so pri ljudeh budile duha svobode, kot zaključno pesem pa je zbor izbral pomenljivo Jenkovo Lipa zelenela je. Kot navaja zbornik APZ Toneta Tomšiča, ki je izšel ob 80. obletnici ustanovitve pred desetletjem, so bile vstopnice za koncert v hipu razprodane, dvorana nabito polna, občinstvo zadržano, vznemirjeno, v pričakovanju, tiho in dostojanstveno. Med vrsticami pohvalnih ocen in poročil pa da je bilo čutiti grenko in negotovo razpoloženje. »France Marolt je v zahvalo dobil šopek – kakor da bi vsi vedeli, da je Maroltov Akademski pevski zbor izzvenel v kulturni molk 1941.«

Po žici od stropa do lestenca

Od originalne zasedbe oziroma zasedbe, ki je pela na koncertu pred 75 leti, ni več živih, spomin na zgodovinski dan pa se je ohranil ne samo v zvočnem posnetku Rudija Omote, ampak tudi v njegovih besedah. »Bilo je 12. decembra 1941, ko je imel Akademski pevski zbor svoj koncert ljudskih in umetnih pesmi kot običajno tudi tokrat v Unionski dvorani. Italijanska okupacijska oblast je za prireditev sicer dala dovoljenje, vedeli pa smo, da bo vse temeljito zastraženo in pod strogim nadzorom. Od zbora in od direktorja kina Union sem dobil nalogo, naj ta koncert, za katerega je bilo vsem jasno, da bo zadnji, posnamem zvočno na filmski trak. Žal traku ni bilo dovolj,« je mogoče prebrati na spletni strani APZ Tone Tomšič. A to ni bila ovira za vselej iznajdljivega mojstra. Na hitro se je odločil in skonstruiral rezalno napravo, ki je filmski trak, širok 35 milimetrov, razpolovila, s tem pa je pridobil nadaljnjih 300 metrov, torej trak za dvajset minut posnetkov.

»Delo, ki je sledilo, je ves čas potekalo popolnoma skrivaj, za to namero je vedelo le nekaj najzanesljivejših. Ne spomnim se dobro, kdaj sem nameščal mikrofon, ki je moral biti očem popolnoma neviden. Po žici sem ga spustil od stropa do lestenca, kjer je bil varno skrit. Zvečer med koncertom pa sem sedel v prostoru za projekcijskim platnom, zaklenjen seveda, in snemal. Čeprav nisem bil fizično navzoč v dvorani, sem iz posnetka čutil, kako je občinstvo sodelovalo, kako je viharno in spet v grobni tišini spremljalo izvajanje Maroltovih pevcev. Pri Jenkovi Lipi pa je zaihtelo in na posnetku se dobro sliši ta glasna žalost, ki je bila bridka spremljevalka tega časa, naznanjujoča borbo in smrt. Dogodek je tudi mene pretresel do dna. Ko sem zvočni trak obdelal po tehnični plati, sem posnetke predvajal dirigentu Francetu Maroltu in jih potem spravil,« se je tega svojega junaškega podviga spominjal Omota. Trak je shranil kot dragocen spomin in zgodovinsko sporočilo, v veliko zadoščenje pa mu je bilo predvsem to, da je snemanje Maroltovega zbora uspešno opravil. Rudi Omota je koncert posnel na tonsko sled filmskega traku s tonsko kamero, ki je bila njegov izum. Posnetek tega koncerta na magnetofonskem traku, kamor je bil pozneje presnet z izvirnega filmskega nosilca, hrani Radio Slovenija v svojem arhivu. V okviru enega od projektov digitalizacije arhivov so posnetek z magnetofonskega traku že digitalizirali in je trajno ohranjen tudi v digitalnem arhivu – Mediateki RTV Slovenija.

Le ena od genialnosti

Toda to je bila le ena od velikih genialnosti tehničnega inovatorja svetovnega formata, tonskega tehnika in pionirja slovenske kinematografije Rudi Omota, ki so ga širša javnost pa tudi filmski poznavalci prvič dodobra spoznala šele proti koncu njegovega življenja kar iz njegovega lastnega pripovedovanja v dokumentarnem filmu režiserja Dražena Štaderja z naslovom Rudi Omota: Prezrto poglavje slovenske kinematografije (premiera je bila februarja 2005, Štader pa je zanj na 7. slovenskem filmskem festivalu prejel posebno priznanje žirije). V enournem filmu, ki ga je Štader sestavil iz kakšnih petdeset ur gradiva, posnetega med letoma 2001 in 2004, je bilo med drugim mogoče izvedeti prave filmske zanimivosti iz Omotovega življenja; od tega, da je še kot mladenič s pomočjo dežnika izdelal nekakšen vokman, do tega, da je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman na drugem evharističnem kongresu za Jugoslavijo leta 1935 na bežigrajskem stadionu govoril v mikrofon, ki mu ga je Omota tehnično izpopolnil s preservativom. Snemal je tudi govore Tita in dan, ko so partizani osvobodili Ljubljano, bil je tudi avtor legendarne radijske kukavice. Pri razvijanju številnih aparatur za opremo filmskih, radijskih in televizijskih studiev pa je kot dva nepogrešljiva kosa delovne obleke uporabljal nogavico za na glavo in copate, saj je njegovo delo zahtevalo izjemno čistočo.

Med njegova pomembnejša izuma spadata prva zvočna projekcijska aparatura za kino Kodeljevo (1931) in prva kamera za snemanje zvoka pri nas (1933). Skonstruiral je tudi precej tehnične opreme za filmsko zadrugo Triglav film in pozneje za Emona film, sodeloval pri nastanku prvih slovenskih zvočnih filmov, skonstruiral tonsko snemalno kamero z zobčastim zapisom zvoka s piezoelektričnimi kristali (1946) in aparaturo za magnetni zapis zvoka na perforiran trak (1951), bil je tonski mojster pri številnih filmih. Ker vrhunske tehnologije ni imel na voljo, je stvari sam prilagodil oziroma jih izpopolnil.

Rudija Omoto je predsednik države Janez Drnovšek leta 2004 odlikoval z zlatim redom za zasluge za življenjsko delo in prispevek k slovenski kulturi, že leta 1998 pa mu je Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev podelilo najvišjo slovensko strokovno nagrado za delo na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture, nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo. Umrl je maja 2008, star 98 let, dan pozneje pa so o mojstru (po naključju) na nacionalni televiziji predvajali še dokumentarni film Milana Ljubića Zadnja kino predstava.